Danes se v Španiji začenja svetovno prvenstvo v košarki, naši se bodo v prvi tekmi pomerili z Avstralci. Slovenska športna javnost je z mešanimi občutki pospremila na pot Gorana Dragića in druščino, še zlasti ko je slednji tik pred odhodom nič kaj optimistično, zato pa korektno in realno kljub popolni predanosti slovenski reprezentanci javno izjavil, da je ta igralsko prešibka za kakršen koli večji uspeh.
Izravbani Erazem
Tako kot lani v Ljubljani na evropskem prvenstvu bosta, kot kaže, spet glavna brata Dragić, ob Goranu tudi tri leta mlajši in malce manj talentirani, zato pa neverjetno energijsko nabiti Zoran. Goran je za slovensko reprezentančno košarko tako izjemno pomemben kot na primer Neymar ali Messi za brazilsko in argentinsko nogometno reprezentanco, z njim se zdi vse mogoče, tudi če ni.
Od številnih slovenskih košarkarskih bratov bo v Španiji še 22-letni Edo Murić, njegovega leto starejšega, po mnenju nekaterih celo boljšega, a tudi nenehno poškodovanega brata Dina na prvenstvu ne bo. Prav tako bo od bratov Lorbek igral le srednji Domen, ne pa starejši Erazem, ki ga mučijo stopala, gležnji, kolena in še kaj. Kot kaže, je nekoč sijajni košarkar izravban, kot se reče v športnem žargonu, in se ga je prav zato dokončno znebila tudi Barcelona, še zlasti ker je imel Ljubljančan s katalonskim klubskim velikanom še eno leto pogodbo, vredno nekaj milijonov evrov. Najmlajšega Klemna, ki sicer nikoli ni dosegel reprezentančnih višav bratov, že nekaj časa ni več v resni košarki, popolnoma se je posvetil študiju.
V tej pa sta od letos, a manj na očeh javnosti, že mnogo let brata Nikolič iz Postojne. Oče Mitje, letnik 1991, in Alekseja, na svet je prišel 1995., je David, ki mu nihče v svetu košarke ne reče drugače kot Čuk. Tako reprezentančni selektor Jure Zdovc kliče tudi starejšega od bratov, ki pa ga je s širšega reprezentančnega seznama za Španijo prečrtal med prvimi. Nikoličeva fanta sta odšla iz Postojne že pred vrsto leti, Mitjo je ljubezen do košarke odpeljala pred osmimi leti, nazadnje je igral za Rogaško, pred tem za Olimpijo, Slovan, Zlatorog Laško, zdaj odhaja na Češko v Prago, mlajši Aleksej, tega je Zdovc izbral za Španijo, je odšel pred petimi. Čuk starejši je bil prav tako kot novopečeni reprezentant Ali, kot ga kličejo domači in prijatelji, nekoč igralec in prav tako play, pozneje trener pri Postojni pa tudi pomočnik Aleša Pipana, ko je bil ta slovenski selektor. Trenersko kariero je končal 2007., tam, kjer je igro pod košema začel, v Postojni, je tistega leta odprl imenitno gostilno z imenom – kajpak – Čuk, kjer se trudi z ženo Jano, edino od treh Nikoličevih, ki nikdar ni igrala košarke. Se pa danes Jana z možem in sinovoma o njej veliko pogovarja, gleda tekme sinov ter jih komentira.
V Sarajevo
Če so nadarjeni in visokorasli mladeniči iz nekdanje Jugoslavije desetletja hodili na košarkarsko kaljenje in učenje v slovenske klube, je, vsaj ko gre za Alija, zgodba nasprotna. Potem ko je kot golobradi mladec igral za Zlatorog, se je pred tremi leti preselil v Sarajevo, kjer se nadarjeni organizator igre uspešno razvija v dresu Sparsa. Seveda je imel pri tem, da je sin odšel v Bosno, nedvomno prste vmes prav oče.
Spars, ki je v vrhu bosanske košarke, igra v dvorani Skenderija v središču mesta, ta se danes imenuje po Mirzi Delibašiću, letos bi jih dopolnil šele šestdeset, najboljšem bosanskem košarkarju vseh časov. Pokojni Kindže, njegov največji prijatelj je bil legendarni frontmen in pevec enega najbolj znanih pop bendov bivše Juge Davor Popović - Pimpek, oba imata v Sarajevu kultni status, je blestel v dresu Bosne, ki prav tako domuje v tej dvorani, a je le še bleda senca stare slave. Po možganski kapi je bil 1983. primoran končati športno pot. Zdravstvene težave so se začele že med svetovnim prvenstvom na Filipinih in so ga spremljale vse življenje. Star komaj 29 let je končal kariero, 18 let pozneje se je končala tudi njegova življenjska pot. Umrl je decembra 2001, le nekaj mesecev prej je za vedno odšel tudi veliki zaljubljenec v košarko, njegov prijatelj Pimpek.
Vlado Kreslin je dobil ime po Beari
Pred okroglimi tremi tedni se je v Splitu za vedno poslovil po mnenju mnogih največji nogometni golman na svetu vseh časov Vladimir Beara. Rodil se je leta 1928 v revnem zaselku Muč (naši južni sosedje imajo za to krasen izraz: vukojebina) pri Zelovem (med vojno so ga zažgali ustaši, prebivalce pa v glavnem pobili) pri Sinju in ga kot dečka nogomet ni zanimal popolnoma nič. Je pa takoj po drugi svetovni vojni in pri devetnajstih v HNK, najuglednejšem splitskem teatru, nastopil v Gotovčevem baletu Ero iz onega sveta. Pozneje je pripovedoval, da se mu plesati ni bilo treba naučiti, vse prvine je obvladal že kot deček, ko je v rodnem kraju pasel ovce in je moral skakati s kamna na kamen. Najbrž se je takrat naučil tudi mnogo vratarskih prvin. Njegov klub je bil kajpak slavni Hajduk, toda v tedanjem Splitu je bil The Great Vlad, Veliki Vladimir, kot so ga imenovali Angleži, obsojen na zaničevanje in posmeh; bil je baletnik, bebavi Vlah, Srb in – največji. Prav zato je leta 1955 prestopil – kar je bilo tedaj nekaj nezaslišanega – k beograjski Crveni zvezdi. Toda njegov priimek je tedaj že prešel v splošno rabo, vsi golmani so bili beare, kot npr. vse britvice žiletke (Gillette) ali pa vse zobne paste kalodont in pri nas vse mineralne vode radenske. Najmanj trije Slovenci so povezani z Vladimirjem Bearo. Tistega leta, ko se je v kamniti Dalmatinski Zagori rodil veliki golman, se je iz slovenske Prlekije v Split preselila družina Slana, njen član je bil tudi tedaj dveletni France Slana, pozneje veliki slovenski slikar. Slanovi so v Splitu stanovali v isti hiši (v bližini sta bila dva hrama: desno Hajdukov Stari plac, levo HNK) kot družina Beara, ki se je prav tako priselila v Split. Od Franceta dve leti mlajši Vladimir je obiskoval isto osnovno šolo in veliko sta prijateljevala, še preden je resno začel trenirati nogomet. Le redkim je znano, da je bil veliki navijač Hajduka in kajpak že takrat karizmatičnega Beare tudi Milan Kreslin, oče prekmurskega glasbenega in literarnega poeta Vlada Kreslina. Ko se je torej 29. novembra 1953 Milanu rodil sin, mu je dal ime po velikem nogometašu. Sicer pa oče in sin še vedno nastopata in pojeta skupaj. Pred tridesetimi leti sta pela Tista črna kitara, zdaj pa Tisti bejli grm.
