V Sloveniji veliko državnih uradnikov hodi v službo, in ne na delo, z javnimi sredstvi pa delajo kot svinja z mehom. Najlepši dokaz tega je zadnja pravna šlamparija, ki bo državljane stala 8,7 milijona evrov. Potem ko je konec leta 2014 Evropska komisija Slovenijo obvestila, da moramo zaradi neustreznega prestrukturiranja Tovarne sladkorja Ormož vrniti 8,7 milijona evrov, so uradniki in državno pravobranilstvo zamudili rok za pritožbo. S pritožbo so čakali do zadnjega dne, poleg vsega pa so narobe izračunali skrajni rok zanjo. To je huda strokovna napaka, za katero bi morali javni uslužbenci odškodninsko odgovarjati, da o izgubi službe sploh ne govorimo. V Sloveniji pa se skoraj leto dni po tej napaki ni še nič zgodilo. Če ne bi te šlamparije razkrili mediji, bi vse skupaj pometli pod preprogo. Hudo napako, ki bo državljane stala 8,7 milijona evrov, so naredile konkretne osebe na znanem kraju na znani način in v znanem času, zato se postavlja vprašanje, čemu do zdaj ni še nihče odgovarjal in čemu služi tako zapleten postopek ugotavljanja odgovornosti. Če bi bila organizacija državne uprave kolikor toliko normalna, bi se moralo brez težav takoj ugotoviti, kdo, kje in kdaj je strokovno zamočil. Tudi iskanje osebne odgovornosti bi moralo biti logično, saj tovrstne napake ne delajo nekakšni objekti, ampak konkretni subjekti. V zasebnem sektorju bi lastniki že zdavnaj odpustili nevestnega uslužbenca, ki bi si privoščil tako veliko malomarnost. V državnem sektorju pa se začenja pingpong prelaganja odgovornosti med Agencijo za kmetijske trge na eni in državnim pravobranilstvom na drugi strani. Navadni državljani se ob tem sprašujejo, kakšne državne odvetnike sploh imamo, če ne znajo pravočasno vložiti pritožbo na odločitev Evropske komisije. In ali je po vsem tem sploh čudno, da Slovenija drugo za drugo izgublja milijonske tožbe, enkrat s Hrvaško, drugič na Evropskem sodišču za človekove pravice, zdaj pa še z Evropsko komisijo?
|
|
