Tudi nekaj mojih sodelavcev je na poledeneli poti v službo grdo pogrnilo, čeprav jim, v nasprotju z več desetin someščanov, k sreči ni bilo treba na urgenco. Sam sem na lastno presenečenje, ker sem po naravi bolj nagnjen k nerodnosti kot ne, minule dneve poledice preživel na obeh nogah. Enako moja žena. Ampak sva imela vseeno oba škodo, jaz za dobrega jurja, ona nekaj stotakov.
Moja zgodba: makadamsko parkirišče za gimnazijo, kjer vsako jutro odložim našo drugošolko, je bilo tako ledeno, da me je kljub nizki hitrosti začelo nositi v dva parkirana avtomobila. Na bremzo si nisem upal sunkovito stopiti, pa sem nekako z ročno (avto z elektronsko ročno zavoro sem imel samo enkrat v življenju in nikoli več!) in vrtenjem volana obstal pol metra pred njima. Sem imel, da se ne bom delal pretiranega znalca, tudi nekaj sreče. V trenutku, ko sem si hotel otreti znojne srage s čela, pa naju je od zadaj nekaj tako nabilo, da je octavio premaknilo za pol metra. Jasno sem bil v stotinki sekunde zunaj in si med lovljenjem ravnotežja na ledu ogledal situacijo: največji japonski džip, ki obstaja, z drobno prestrašeno žensko za volanom. Tudi ona je začela lesti ven: A sta cela, sta zdrava? Res se nisem mogla ustaviti, me je kar nosilo! Ja, sva, samo moja škoda ima škodo, sem kazal na vbočen prtljažnik in počen odbijač z razbitimi odsevnimi stekli, pa senzorji za rikverc so popadali ven.
Gospa je bila korektna in, še pod vplivom svojega maloprejšnjega drajsanja, tudi jaz – če bi ven stopila z mobitelom v eni roki in šminko v drugi, pač ne bi bil –, tako da sva po reglcih izpolnila evropsko poročilo. Potem pa cenitev škode, ki se je nazadnje ustavila pri 1200 evrih.
Ženina zgodba: pelje se v službo in na klancu navzgor ji nasproti pride poštar s hitrostjo, s kakršno navadno peljejo poštarji. Kar je potem, ko sta se oplazila in oba ostala brez stranskih ogledal, priznal tudi sam: če bi se umikal na rob, bi me odneslo po bregu navzdol. V tem primeru zavarovalnica še melje.
Ampak ne glede na škodo, pota, ki jih zahtevajo natezanja z zavarovalnicami, ter čas, ko je avto na servisu, sva z ženo na koncu zadovoljna: bolje da je kratko potegnil pleh, kot pa da sva končala polomljena.
