LJUBLJANA – Najvidnejši predstavniki slovenske države se praviloma razveselijo dobesedno vsakega, še tako bizarnega gosta iz tujine, celo različnih klovnov ali provokatorjev. Cirkus, ki ga slovenski oblastniki povzročajo ob prihodu takšnih in podobnih gostov, ki naj bi bili za nas menda – zakaj že? – tako pomembni, vsakič znova v marsičem spominja na povsem nekoristno potovanje slovenske politično-gospodarske delegacije (v njej je bilo namreč tudi več deset slovenskih menedžerjev), ki je leta 2009 obiskala nekdanjega libijskega diktatorja Moamerja Gadafija. Naj si osvežimo spomin: slovensko delegacijo, ki je obiskala Libijo, je vodil tedanji slovenski premier, zdajšnji predsednik republike Borut Pahor, ki je libijskemu diktatorju odnesel v dar sprehajalno palico drugega nekdanjega neuvrščenega voditelja, pokojnega predsednika Jugoslavije Josipa Broza - Tita. Gadafi pa se je bil iz hvaležnosti pripravljen s Pahorjem pogovarjati »celo deset minut« in je našemu zdajšnjemu predsedniku obljubil (samo obljubil), da mu bo v Slovenijo poslal dve enogrbi kameli. Jasno, številni so se takrat po butalsko veselili prihodnjega uspešnega gospodarskega sodelovanja med Libijo in slovenskimi podjetji, ki pa ga nikoli ni bilo.
Američani so lahko hvaležni
Nič nenavadnega, skratka, ni bilo niti v tem, kako zelo so se nekateri razveselili nedavnega prihoda kontroverznega ameriškega režiserja in aktivista, oskarjevca Michaela Moora. Kako zelo je dobro obveščen, pa je Moore razkril, ko je poduhovičil, da ne bo nič slabega, če se bodo Slovenci, ki se bodo izšolali doma, odšli v svet, denimo v ZDA, kjer bo mogoče nekega dne kateri izmed njih odkril pomembno zdravilo, recimo proti raku.
Kot da še noben Slovenec doslej še ni v ZDA ali za ZDA odkril ali dosegel česa izjemno koristnega? Na to je v pismu, ki ga je naslovil Bogastvo slovenskega doprinosa k človeškemu napredku in poslal slovenskim medijem, več kot upravičeno opozoril tudi 89-letni Slovenec dr. Edi Gobec, zaslužni profesor Kentske državne univerze, ravnatelj Slovenskega ameriškega raziskovalnega središča iz Clevelanda. Prof. dr. Gobec pravi, da bi lahko predstavniki slovenske države naslednjič takšnim gostom, kakršen je Moore, podarili knjigo Slovenski ameriški izumitelji in inovatorji. Da bi se lahko ti prepričali, kako pomemben je bil že dozdajšnji prispevek slovenskih znanstvenikov Ameriki in svetu: »Koliko posameznikov v vodstvu slovenske države ali slovenskih medijev pa se zaveda važnosti narodne zavesti med Slovenci in ugleda Slovenije med tujci in koliko se jih le sprašuje, kdo je naš in kdo nenaš in temu primerno ukrepa?« Če koga zanimajo dokazi o slovenskem doprinosu napredku Amerike in človeštva, poudarja častitljivi ameriški Slovenec, je knjiga Slovenski ameriški izumitelji in inovatorji na voljo v knjigarnah.
Prof. dr. Gobec ima prav. Med obiskom kontroverznega Moora smo se znova lahko prepričali, da kakor samoumevna nadutost Američanom žal še ne zagotavlja, da bi že slišali za, na primer, dr. Gordona Veharja, ki so ga v ZDA dvakrat razglasili za ameriškega izumitelja leta, saj je tako rekoč rešil problem zdravljenja hemofilije in s svojimi odkritji odločilno prispeval k napredku pri zdravljenju srca in raka.
Dr. Vehar pa je, jasno, le eden med številnimi pomembnimi znanstveniki slovenskega rodu. Če naštejemo samo peščico: že leta 1964 so, na primer, na svetovni razstavi v New Yorku postavili na ogled »ponos Amerike« (avtomobil prihodnosti), ki ga je izumil slovenski priseljenec Janko Bucik, Maks Stupar velja za enega najpomembnejših pionirjev ameriškega letalstva (Atlanta Journal ga je zato poimenoval kar za očeta množične izdelave letal; prav pod njegovim vodstvom so izdelovali tako imenovane leteče trdnjave B-29), Edward Repič pa je odločilno pripomogel, da je Apollo 11 lahko poletel do Lune in pristal nanjo, zdaj pa z astronavtom Edwinom Buzzom Aldrinom sodeluje v ekipi, ki izbira najboljše rešitve za polet na Mars, itn. Jih je pa še veliko, na vseh znanstvenih področjih. Zakaj bi se potem, če pride k nam kdo iz ZDA, hlapčevsko pretvarjali, da smo tako rekoč divjaki, ki jih je mogoče navdušiti »z ogrlicami iz steklenih kroglic« (s plehkimi vljudnostnimi floskulami), ter jim sami ponujali argumente za to, da je Slovenija nekakšna banana republika?
Kaj je lahko našel pri Pahorju?
Avtor odmevnih dokumentarcev, kakršen je bil denimo Bovling za Columbine iz leta 2002, se je sicer resda mudil predvsem na ljubljanski ekonomski fakulteti, kjer je med drugim snemal predavanje v angleščini in izjave študentov, vendar je za to, da je bil lahko še bolj odmeven, s svojo navzočnostjo poskrbel, kdo pa drug, sam naš predsednik Borut Pahor. Michael Moore je, kajpak (kot vsakič, ko mu kdo pomoli mikrofon pod nos), tudi slovenskim radovednežem natvezil kopico bolj ali manj duhovitih trditev: dejal je, da je, odkar se prehranjuje po slovensko, shujšal za kar devet kilogramov, retorično se je vprašal, zakaj bi kdo sploh odšel iz Slovenije, če pa je tu tako lepo, in priznal, da bi zelo rad srečal predsednika Pahorja. In ga je. Po srečanju z njim pa je bil menda še bolj navdušen nad Slovenci. Ker? Dejal je, da mu je zelo všeč predsednik, ki se v izjavah zavzema za skupno dobro, za dobro ljudi. Pahorjeva zlata ribica Princeska I. pa naj bi mu vendarle prišepnila, tako se je pošalil Moore, naj nikar ne verjame vsega, kar mu je povedal naš predsednik. Potrdil je tudi, da mu je všeč naše brezplačno javno šolstvo, in dodal, da je prišel (k nam) po nekaj, kar Američani potrebujejo. Prav to naj bi našel pri Pahorju.
