Knjiga z naslovom Kako so prodajalci megle zavladali svetu Francisa Wheena je še vedno zelo aktualna. Deset let je od tega, kar ste širši javnosti postali znani; v javnem pismu ste opozorili na korupcijo v zdravstvu ter na nevzdržne razmere tako za zdravnike kot za bolnike na takratnem Oddelku za onkološko kirurgijo v Ljubljani. Ima teh deset let kakšen skupni imenovalec? Prodajalci megle še vedno vladajo?
O, ja. V vseh teh letih sem se naučil toliko, da bi lahko rekel, da sem naredil še eno fakulteto. Ampak poglejte; eden od velikih problemov, ki ga imamo, je, da za vse krivimo politiko. Vidi se, da smo zrasli v Jugoslaviji, kjer smo bili navajeni, da država ureja vse, mi pa dogajanje zraven pasivno spremljamo. Treba se je zavedati, da problem tiči pri vsakem posamezniku! Vsi čakamo čudež, mesijo, ki bo prišel in rešil celotno družbo. Sam sem na Onkološkem inštitutu opazil veliko napak ter nanje tudi opozarjal. Kaj se je zgodilo? Tolkli so po meni, ne pa po tistih, ki so bili za napake odgovorni.
Pri Iniciativi zdravnikov so me ekonomisti naučili, da bi moralo biti vodenje Kliničnega centra enako vodenju uspešnih podjetij. Načela dobrega upravljanja so jasna. Ne potrebuješ ne reforme ne novega ministra za zdravje, vse je mogoče začeti urejati že zdaj. Na Onkološkem inštitutu smo pred leti začeli uvajati sistemske spremembe, ki bi omogočale boljše delovanje v bolnišnici, in sicer ne glede na to, kdo je direktor, kdo je v svetu zavoda, kdo so zaposleni. Zadeli smo ob silovit upor tistih, ki sprememb niso hoteli. Po odstavitvi prejšnjega direktorja, ki je napredek blokiral, smo izgubili eno leto in še več. Šele zdaj lahko rečemo, da smo dosegli raven, ko nas ministrica za zdravje razume. Glede odnosa do Inštituta je obrnila ploščo in začela delati v dobro bolnišnice. Strinja se s programom v. d. direktorice, ki bo verjetno potrjen na vladi.
Ampak še enkrat; vsak sam mora premisliti o tem, kaj lahko naredi, da se bodo razmere izboljšale. Saj tudi v zahodnih državah bolnišnice niso uspešne samo zato, ker imajo v vladi učinkovitega ministra za zdravje, ampak zato, ker so urejene, dobro organizirane. Šele ko se mi odločimo za spremembe, lahko od politike pričakujemo »čudeže«.
Nemalo je zgodb, ko so vzneseni mladi specializanti začeli opravljati svoje poslanstvo in z vsakim dnem opažali tudi napake. Nanje so velikokrat pokazali s prstom, pa so jih kaj hitro naučili, da se vtikovati ni pametno. Vi mi povejte, kako se v zdravstvu zdravnike indoktrinira v tišino, v odločitev, da se najbolj od vsega splača biti tiho?
Glejte, če spregovoriš, si označen za čudnega. Kaznovan si tako, da te ne pošiljajo na izobraževanja, kaznovan si z nizko oceno, prikrajšan pri napredovanju. Potem pa se vsak odloči zase. Boš tvegal vse to, sprejel vse te »dobrote« kaznovanja ali pa boš tiho in nagrajen? Pa smo spet pri prejšnjem sistemu. V komunizmu so odlično delovali tisti, ki so bili tiho. Oni glasni pa so si hitro prislužili kazen.
Recimo, v Iniciativo zdravnikov se je vključilo veliko mladih. Zahteval sem, da se njihova imena javno ne objavijo, ker me je bilo strah, da bodo s tem označeni in posledično teže, ali pa sploh ne, dobili službo. To so bili mladi študentje medicine, ki so končevali študij, pripravniki. Če bi določeni ljudje poznali njihova imena, bi, o tem sem prepričan, imeli hude težave. Tako je pač sistem zastavljen. In mora se spremeniti. Da bodo tisti, ki opozarjajo, ne samo opozarjali, temveč lahko tudi predlagali rešitve. Ne pa da se jih kaznuje in obenem čaka rešitve z ministrstva za zdravje. Zdravstvo, mi vsi nismo nič drugega kot izraz družbe. In ker se družba bedasto vede, se bedasto vedemo tudi v zdravstvu.
Rekli ste, da je v vsakem posamezniku odgovor. Pa ne bi vi mogoče včasih bolje spali, če bi bili tiho in zraven prejeli še kakšno fino boniteto? Kaj ste v desetih letih »žvižgaštva« izgubili?
Predvsem čas, ki bi ga lahko namenil strokovnemu razvoju. Lahko bi bil še boljši strokovnjak na svojem področju, o tem sem prepričan. Res je, da sem pridobil določene izkušnje, upam tudi, da sem za druge naredil kaj koristnega, a sam pri sebi sem v stroki napredoval manj, kot bi lahko.
CELOTNI INTERVJU JE OBJAVLJEN V POVSEM SVEŽI ŠTEVILKI REVIJE ONAPLUS, KI VAS ŽE ČAKA V VAŠI NAJBLJIŽJI TRAFIKI. NANJO PA SE LAHKO TUDI NAROČITE NA BREZPLAČNI TELEFONSKI ŠTEVILKI 080 11 99.
