JESENICE – Sedem let je mimo, kar smo v Novicah objavili pričevanja o edini poti za pol stotnije Jeseničanov iz stare zgradbe ob obratih jeseniškega Acronija, imenovane Maisterhaus. Vožnja čez most je bila zoprno vsakodnevno opravilo stanovalcev omenjene hiše. Leseni tramovi so bili prevrtani, v njih so zevale luknje, ki so bile posledica padanja spojnih elementov v vodo in trohnenja lesa.
»Dan po objavi v Slovenskih novicah so prišli delavci Acronija in zamenjali pet tramov, potem jih pet let ni bilo več na spregled,« nam je leta 2012 povedal Ibrahim Jakupović, stanovalec Maisterhausa, in dodal, da je vožnja čez most onemogočena, čez se je takrat lahko šlo samo še peš. Občinarji, tudi v letošnji jeseni bodo polni leporečja pred lokalnimi volitvami, so se odgovornosti okoli mostu otresali kot berač uši. Seveda, kdor bi bil lastnik mostu, bi moral tudi skrbeti zanj in jeseniška občina je umno dognala: »Ker gre za vodno zemljišče, je za celotno parcelo (vodotok in objekt – mostič) že vložen predlog za vknjižbo lastninske pravice na Ministrstvo za okolje in prostor RS. Agencija RS za okolje je po zakonu o vodah dejanski in pravni lastnik nepremičnine. Na Občini Jesenice ne razpolagamo z nobenimi podatki o morebitnih preteklih prenosih lastninske pravice tega objekta na Občino Jesenice.«
Ne gasilska vozila ne rešilec v primeru intervencije niso mogli do stavbe, med občino in podjetjem Acroni, saj je on zgradil most še v času, ko se je imenoval Železarna Jesenice, pa se je šel pingpong okoli njega. Dogodil se je celo sestanek, po njem je župan Jesenic Tomaž Tom Mencinger pozval koncern SIJ Slovenska industrija jekla ter njihovo hčerinsko družbo Acroni, naj v čim krajšem možnem času izvedejo sanacijo mostu ali stanovalcem zagotovijo drug varen dostop. Tedanji direktor Acronija Slavko Kanalec je vrnili žogico in predlagal, da naj, ker pač most za Acroni ni strateško pomemben, del parcele, kjer stoji most, odmerijo. Potem bi jo neodplačno, torej zastonj, železarji prenesli na občino Jesenice, in povzel: »Menimo, da je rešitev primerna in sprejemljiva tudi z vidika stanovalcev, ki bi na takšen način pridobili garancijo, da bo most ustrezno vzdrževan.« Po tistem je Taib Bahtić, ki ima ograjo železarskih obratov dva metra od spalnice, povedal: »Stanje postaja nevzdržno. Ne vemo več, kam naj se obrnemo. Kamor koli potrkamo, se izgovarjajo, da most ni njihov.«
Druščina jeseniških pozitivcev se ni predala
Avgusta lani se je do mesta, kjer je bil nekoč glavni vhod v železarno, pripeljal dr. Ahmed Pašić, nedolgo tega se je vrnil iz Singapurja, kjer si je ustvaril družino, nato pa so se preselili na Jesenice, kjer je odraščal. »Most je dolg približno petnajst metrov, širok pet do šest. V bistvu je bil to nekoč žerjav, katerega usoda je takšna, da so ga podrli, postavili čez potok Javornik in postal je most. Tipična jeseniška iznajdljivost,« se prebira v odlomku knjige, v kateri dr. Pašić nadaljuje: »Stal sem na mostu in skozi luknje gledal hitro, deročo vodo. Predstavljal sem si, kaj bi naredil, če bi moj otrok moral čez most v šolo. Kako bi se počutil kot oče?« Docela umirjeno, a brez ovinkarjenja se zapisi nadaljujejo z vprašanji o tem, ali bo moral res kakšen otrok umreti, da se bodo potem nekateri obtoževali, kdo je bil odgovoren za most.
Dr. Pašić je nenavadna osebnost, ki je v jeseniško togost prinesla nekaj nevsakdanjega. Njegova prva akcija je bila barvanje koša. Star, razmajan košarkarski koš je obnovil sam, prebarval in nanj namestil novo mrežico z uporabo sosedove lestve in bil zadovoljen, ker je naredil nekaj dobrega za skupnost. Potem... Potem se je začela pisati neverjetna zgodba o dobrodelnosti, o pomoči sočloveku in skupnosti na nesebičen in topel način. In, da, ne pozabimo zapisati: dr. Pašić in njegovi somišljeniki – dobrovoljna druščina dobrotnikov – so postali za marsikoga v lokalni skupnosti hudičevo nadležen element. Hja, ko nekdo postavi zrcalo... A o tem raje pustimo razmišljati tistim, ki jih to zadeva.
»Že od začetka projekta obnove mostu smo vedeli, da bo veliko težje dobiti soglasja in papirje kot zbrati denar,« se spominja dr. Pašić: »Naleteli smo na nerazumne birokratske ovire, dobili smo občutek, kot da bi mi želeli zgraditi novo jedrsko elektrarno v TNP, ne pa gnilega mostu zamenjati z betonskim. Od vrnitve iz Singapurja vidim to kot enega glavnih problemov Slovenije. Birokracija upočasnjuje in blokira razvoj projektov nacionalnega pomena, da o odganjanju tujih investitorjev niti ne govorim.«
Toda druščina jeseniških pozitivcev se ni predala, trmasto, kot nekoč njihovi hokejski junaki, so rili naprej, zbrali denar, spisali ter natisnili knjigo, ki se prodaja, in obnova mostu se je začela. Zato podrobno preberite stavek, ki ga je Uroš Lakič, član skupine, ki se preprosto imenuje Ejga, napisal v popotnici knjigi, in se zamislite za hip: »Sam si želim lepše, urejeno, bolj živo in živahno mesto, v zameno pa ne pričakujem popolnoma nič, in to me žene naprej.«
