PEČOVNIK – V bližnji okolici Celja lahko najdemo krasne kraje, ki so navkljub bližini mestnega vrveža še dovolj odmaknjeni v idilično naravo, in eden takih je Pečovnik na južnem delu Celja. In tam je strelišče Slovenske vojske, proti kateremu se okoličani borijo že nekaj let. Prvič so leta 2004 zbrali več kot 200 podpisov in po dveletnih dogovorih z našo vojsko so prišli do obljube, da bodo vojaki leta 2008 odšli. Toda po navedbah krajanov se je takrat začela obnova objekta (ni bilo rušenja, kot so pričakovali glede na dane besede) in hrup se je nadaljeval.
Če se prvič peljete proti strelišču, ga zagotovo ne boste zgrešili, če se peljete v klasičnem delovniku. »Pridejo tam okoli osme, pol devete, pa ostanejo do dveh popoldne. Od ponedeljka do petka,« pravi prva soseda strelišča Nada Dobranič. »Ko smo se pred osmimi leti priselili sem, pa so imeli še nočna streljanja, a ta so na srečo odpravili.« Tako lahko okoliški prebivalci samo še med delovnimi urami prve izmene doživijo, da po njihovi dolini poka in se kadi smodnik. Čeprav z Dobraničevo stojimo daleč od smrtonosnih cevi, se sliši, kot da je počilo meter od nas.
Živijo streljaj stran
Njena soseda Albina Ribežl pove: »Streljajo od začetka letošnjega leta, ves januar, februar, marec ...« Možakar, ki je delal v skladišču prek ceste, pa meni, da ne vadi samo vojska, ampak tudi policija, lovci ter drugi oboroženi ljudje. Pogovore prekinjajo posamični močni streli, nato serije njih: naperjeni so na tarče po hribu, ki leži pred strelno črto. Iz zemlje se dvigajo avtomatske figure na hribu, po hribu se dvigata prah in zemlja od žvižgajočih krogel, ki so zgrešile tarčo in se zarivajo v zemljo.
Slabega pol stoletja živi Angela Kozovinc streljaj od tega območja. Na njem je streljal že stari oče njenega moža v uniformi kdo ve katere armije. »To novo, Natovo orožje bolj poka od starih pušk,« poznavalsko pove upokojenka. »Težava je, ker se vnuki ustrašijo in jim ni jasno, zakaj pri babici nenehno poka. Sliši pa se grozno in daleč nese zven.« Nato potihne, zasliši se žuborenje potoka, ptičje petje, nato pa zadoni glas poveljujočega »Napolni!« in čez nekaj časa: »Streljaj!« To rekoč, se zasliši pok salve iz cevi, po hribu znova poka po figurah ljudi in mimo, svinčena toča ne jenja.
»Babi, zakaj streljajo?«
Vmes se ustavi šolski avtobus in otroci v ritmu strelov orožja hitijo domov, na varno. »Nočejo nas slišati, mi pa smo vmes napol oglušeli,« med dvema nizoma strelov razlaga Albina. »Trenirajo za Afganistan, da bodo reševali življenja. Kaj pa naša življenja?« se vpraša. Vprašanje je že dolgo brez končnega odgovora ali spremembe na bolje. »Triletna vnučka se me boji obiskati in me sprašuje: 'Babi, zakaj streljajo?'« Tukaj lahko pozabite na krepčilni spanec po obedu pa tudi psov je bolj malo. »Čakam na pomladansko sonce, a ven ne morem, v ta hrup,« pravi Nada. Albina pa izpove svoje: »Gledam, da sem čim manj doma.« In žalosten je lahko vsak človek, ki beži iz svojega doma, ter jezen, če ga do tega pripravijo drugi.
Naboji v hosto
Lokalni kmetje, ki imajo gozdove in njive v neposredni bližini tega območja, imajo slabe izkušnje z vojaško zapuščino. Žage in verige se topijo ali lomijo ob izstreljenih kroglah iz nabojev, ki že dolga desetletja napajajo gozdove, zemljo in vse vmes. »Drevesa so polna municije,« de Albina. Domačini imajo z vojsko tudi konflikte. Dobraničeva je pozimi čistila sneg ter pred očiščeno postavila leseno palico. Vojaki so na pomoč poklicali vojaško policijo, ki jo je vodja strelišča s sončnimi očali na obrazu obljubil tudi fotografu ter novinarju Slovenskih novic. A se je kljub grožnji vojakom kmalu po našem prihodu začelo muditi, da so pobrali šila in kopita, vaščanke pa so menile, da je to prav zaradi našega obiska. Problematika je tudi Slovenski vojski znana že dolgo: »Dejstvo je, da bo strelišče v funkciji tako dolgo, dokler ne bo novega v Apačah pri Kidričevem,« pojasni vojaški predstavnik za stike z javnostjo Simon Korez. Po njegovih besedah trenutno zadeva stoji pri prostorskih načrtih občine, ki jih še prilagajajo. Pravi, da so ljudem šli toliko na roko, da ni več vaj ponoči, v soboto in nedeljo. »Razumemo, da je to moteče. Če ljudje gredo na cesto, se vljudno umaknemo in pokličemo policijo. Dobili smo pritožbo zaradi nesramnosti do gospe sosede. Vendar Slovenska vojska ne dovoljuje nesramnega dialoga vojakom,« je načelen Korez. Obljublja, da bo odšla, ko bodo za to ustvarjeni pogoji. Do takrat pa zna preteči še kar nekaj Savinje.
Krajani: Živi zid pred puške
Vaščani bi radi čimprejšnji konec: omenjajo zapore, pravijo pa tudi, da bodo odšli na hrib, med tarče, če drugo ne bo zaleglo. »Nočejo nas slišati. Šli bomo na hrib vsak dan, pred puške, pa naj potem streljajo,« v imenu nezadovoljnih domačinov odločitev povzame Albina. V razmišljanju zagotovo ni sama, saj ima težave s hrupom bližnje in tudi malce oddaljeno prebivalstvo, saj streli donijo po dolini. V bližini ima po navedbah domačinov hišo tudi celjski župan Bojan Šrot; a niti tako vplivnemu veljaku ni uspelo utišati strelov naše vojske. »Če pa bi se res kaj zgodilo, ne bi ubranili ne sebe, ne nas, ker nas je premalo,« je za konec skeptično pribila Albina.
