Nisem prepričan, ali so kurenti ali gorenjski planšarji kdaj nastopili v sprevodu pred cesarjem. Belokranjski Jurij s spremstvom pač. Ta se je v slavnostni povorki 12. junija 1908 na Dunaju predstavil cesarju Francu Jožefu, ob praznovanja 60-letnice njegove vladavine. Kot so zapisali v takratnem Slovencu, se je njegovemu cesarskemu veličanstvu ob gledanju Belokranjcev utrnila solza.
»Prva v kranjski povorki stopala je doslej preveč pozabljena – poezije polna Bela krajina … povsod, kjer se pokaže belokranjska skupina, čuješ; ah, kako ljubka je ta kranjska skupina. Na čelu skupine stopa črednik, za njo skupina Zeleni Jurij. Malega dečka vsega zavitega v zelenje vodila je vaška mladina v narodnih nošah – nepopisno ljubka slika … Veselo razpoloženje otrok, ki vseh 20 kilometrov poti niso izgubili veselosti in šegavosti …«
Običaj, ki ga je zelo natančno opisal župnik Ivan Šašelj (1959–1944), se v Adlešičih in na Vinici še vedno ohranja. Jurjaši, to je skupina, ki vodi zelenega Jurija – v zelenje odetega dečka –, obiskujejo domačije in zapojejo jurjevsko pesem: »Došel je došel zeleni Juraj, na zelenem konju, po zelenem polju...«
Kot so nam povedali Belokranjci, ima običaj še vedno občutljiva pravila. Tončka Jankovič iz Krajinskega parka Kolpa: »Če se vrata doma ali hiše v času petja niso odprla, je skupina še zapela: 'Haj, haj, haj, buli skoro kaj?'« Jurjaši zataknejo brezovo vejico – kitico za podboj vhodnih vrat, da varuje dom, prinaša zdravje, srečo in veselje v hišo, na polja in v hlev. Gospodinja skupino obdari z jajci in denarjem ter ponudi dobrote, gospodar pa jurjašem postreže najboljše vino. Po izročilu pa huda nesreča preti hiši, ki se na petje jurjašev ne odzove.
Sramota, če jurjašev ni bilo
»Najhujša sramota za družino je bila, če se je je povorka zelenega Jurija izognila, običajno zaradi neobdarovanja v preteklosti, kar se je zgodilo zelo redko, pa vendarle.«
Kot vedo povedati malce starejši Belokranjci, so si še pred nekaj desetletji jurjaške skupine z obhodom po vseh vaseh pogosto hodile v zelje. Danes Jurija še praznujejo po Beli krajini, a od hiše do hiše pojejo le še v Adlešičih, ko dobre želje prinaša le folklorna skupina KUD Božo Račič Adlešiči. V Črnomlju denimo se vse odvija na glavnem trgu, kjer Jurija polijejo z vodo, nato pa z njega trgajo zelenje in ga odnesejo domov.
Razveseljivo je, da je tokrat odrasle jurjaše v Adlešičih spremljalo veliko otrok, ki so zdržali do trdne noči. Tudi najmlajša, še predšolska Ajda Kapele in Matija Adlešič. V Beli krajini praznik jurjevo obhajajo 24. aprila, medtem ko na Hrvaškem in tudi na Koroškem 23. aprila. »Legenda pravi, da je zeleni Jurij prijezdil do Kolpe, ker pa ni imel groša za plačilo brodarja, mu je moral oddelati dnino, tako da prispel v Belo krajino dan pozneje,« je povedal Boris Grabrijan. Zgodovinarji sicer trdijo, da sta datuma različna zaradi starodavnih meja škofij. A kdo bi temu verjel, če pozna pravo zgodbo? Torej ostajamo pri naši legendi.
Sicer je bil sveti Jurij krščanski vojak vitez iz Kapadokije, ki je med drugim ubil zmaja. Gre za svetnika, ki se ga drži največ legend in zgodb. Krščanska legenda o njem temelji na poganskem izročilu o prihodu pomladi v deželo.
Prošel je prošel, pisani vuzem
Došel je došel zeleni Juraj,
na zelenem konju,
po zelenem polju,
donesel je, donesel
pedenj dugu travicu,
lakat dugu mladicu.
Dajte mu dajte,
Jurja darovajte!
Dajte mu pogače,
da mu noga poskače!
Dajte mu vina,
da mu nebu zima!
Dajte mu pleče,
da vam kaj ne reče!
Dajte mu jajec,
da ga ne bu zajec!
Dajte mu soli,
da ga kaj ne boli!
Dajte mu groš,
da vam dojde još...
