Domžalski slamniki
 hladili pariške glave

DOMŽALE – Domžale, na prelomu v 20. stoletje sloveče mesto z dolgoletno slamnikarsko tradicijo, so se več kot dostojno oddolžile generacijam, ki so ustvarile bogato dediščino na tem področju. Pred dvema letoma so v Godbenem domu odprli Slamnikarski muzej, nato pa je izšla še obsežna monografija publicista Matjaža Brojana Slamnata sled Domžal.

»Odraščal sem v Ravnikarjevi slamnikarski tovarni, ki je takoj po drugi svetovni vojni že pešala,« pripoveduje Brojan. »To je bila nekoč kar velika tovarna, med slovenskimi slamnikarji v Domžalah pa največja. V najboljših časih je zaposlovala 33 šivalk slamnikov, po vojni pa so Ravnikarju z nacionalizacijo odvzeli vse njegovo premoženje, vključno s tovarno. Ta je počasi tonila v pozabo in nato povsem izginila. V hiši je vse govorilo o slamnikarski tradiciji, bilo je na tisoče predmetov, ogromno je bilo najrazličnejših dokumentov. Poleg tega je bilo med tem gradivom še zelo veliko vzorcev in barv slamnatih kit. Ko so podirali domačijo in skladišče, so to dediščino žal odpeljali na odpad. Kljub temu je v meni ostala sled prednikov, ki so v mojem spominu in zavesti vse bolj prisotni, hkrati pa jih zelo občudujem. To so bili čudoviti ljudje in knjiga Slamnata sled Domžal je oddolžitev vsem, ki so se kakor koli ukvarjali s slamnikarstvom.«

O začetku dejavnosti pripovedujeta dve zgodbi, ki govorita, da je znanje izdelovanja slamnikov prišlo iz Firenc. V 18. stoletju je bilo slamnikarstvo že razširjena obrt in pomembna pridobitna dejavnost. Znanje o izdelovanju pokrival izvira iz Ihana, kamor ga je prinesel neki fant, ki je služil v avstrijski vojski v Firencah v Italiji in se tam seznanil z obrtjo. Spretnosti je naučil svoje rojake in od tam se je obrt razširila na okolico, da so po vsem brdskem in v velikem delu kamniškega okraja ljudje pozimi pletli slamnate kite in iz njih šivali slamnike, ki so sčasoma postajali vse lepši in finejši.

Na začetku so iz kit od jeseni do pomladi slamnike šivali na domovih, ročno za lastno uporabo in prodajo na krajevnih sejmih. S to domačo obrtjo se je sredi 19. stoletja ukvarjalo 12.000 ljudi, ki so naredili okoli 800.000 slamnikov na leto. V začetku 20. stoletja je na domžalskem območju obratovalo okoli 25 večjih in manjših slamnikarskih obratov, ki so do prve svetovne vojne zaposlovali približno 1000 delavk in delavcev. Leta 1939 je bilo v Domžalah še šest obrtnih delavnic in tri tovarne. Zadnja slamnikarska tovarna je bila Univerzale, ki so jo zaprli leta 2003.

»Danes se na vse načine trudimo, da bi prišli v Evropo, da bi se ji približali z izdelki ali s tehnologijo, s pametjo, ljudmi in mladimi strokovnjaki,« razmišlja Brojan. »V drugi polovici 19. stoletja smo bili Domžalčani že sredi stare Evrope celo vodilni pri tehnologiji in izdelavi slamnikov. To je bilo evropsko središče tovrstne proizvodnje. Naše slamnike so prodajali v čisto vseh mondenih prodajalnah v vseh največjih evropskih mestih, vključno s Parizom.«

Zbirka, ki ji ni para v Evropi

Brojan dodaja, da smo k sreči še pravočasno ohranili, kar se je ohraniti dalo. Zbiral in ohranil je zelo veliko, tako da je nastala izjemno bogata zbirka, ki je zdaj v Slamnikarskem muzeju v Domžalah. Ocenili so jo v Tehniškem muzeju Slovenije in zapisali, da takšne ni v Evropi.

Knjiga Slamnata sled Domžal je tudi svojevrsten učbenik pletenja kit, saj to delo doslej še ni bilo opisano in ohranjeno. »V pripravi knjige sem se največ ukvarjal s postopki pletenja kit, pri čemer so za to opravilo uporabljali od štiri do devetnajst slamic,« pojasnjuje Brojan. »Osemkrat sem obiskal pletilje iz Krašnje, ki ohranjajo to tradicijo, prav tako ni bilo ustreznega besedišča, zato sem v posvetovanju z Jankom Modrom celo na novo ustvaril nekatere tehnološke besede oziroma pojme.«

Ali obstaja kakšna možnost, da bi oživili slamnikarstvo na Domžalskem? »Problem je v slami. Včasih so za slamnikarje gojili do meter in pol visoko pšenico, saj je za pletenje kit primeren le del od klasa do prvega kolena, dolg do 70 centimetrov. Ta pšenica bi v današnjih vremenskih razmerah, predvsem zaradi močnih vetrov, polegala. Seveda bi kite lahko uvozili iz Kitajske, saj se jim očitno to še vedno izplača. V muzeju želijo, da bi z delavnicami vsaj nekoliko oživili tradicijo, in upam, da nam bo uspelo,« sklene Brojan.