Dolina Soče se odslej imenuje tudi dolina sira

BOVEC – Po dveh letih administrativnih in organizacijskih priprav bo v Zgornjem Posočju maja zaživel nov turistični proizvod, Sirarske poti, ki so nastale v okviru programa Evropske unije Cosme, v Posoškem razvojnem centru pa so ga pripravili v sodelovanju z bovškimi, kobariškimi in tolminskimi sirarji ter lokalnimi turističnimi vodniki. 
»Projekt partnersko povezuje območja v Italiji, Španiji, Latviji, Malti, Bolgariji in Sloveniji, ki so znana po kakovostnem siru, zaščitenem v okviru EU z zaščiteno označbo porekla, zaščiteno geografsko označbo oziroma zajamčeno tradicionalno posebnostjo. Naš skupni cilj je, da z vključevanjem teh zaščitenih izdelkov v turistično ponudbo dvigujemo njihovo prepoznavnost. Sirarske poti bodo obiskovalcu razkrile zgodbe o zgodovini in tradiciji proizvodnje sira ter jih popeljale med sirarje, v naravo in ga seznanile z lokalno gastronomsko ponudbo,« pojasnjuje koordinator projekta in svetovalec za razvoj podeželja v Posoškem razvojnem centru Peter Domevšček.

Ker v Zgornjem Posočju še vedno živijo številne mlečne planine, ki poleg dveh avtohtonih tipov trdega sira (ovčji bovški sir in kravji sir tolminc) surovo mleko predelujejo v sirarsko skuto, maslo, sirotko in kislo mleko, so se odločili, da tudi te vključijo v slovenske sirarske poti. Odziv je bil zelo dober, pravi naš sobesednik, tako da bo v dolini sira, kakor so za ta namen preimenovali dolino Soče, možno obiskati 14 planin, ki se jim pozneje utegne pridružiti še kakšna. 
»Ta projekt se bo nenehno spreminjal, prilagajal in dograjeval, saj je odvisen od možnosti na terenu, porajanja novih ponudnikov, naravnih okoliščin in še česa. Za primer vzemimo samo sedanje sušno obdobje: če bo to še dolgo trajalo in zaviralo vegetacijo, bodo pastirji prisiljeni pozneje odgnati živino v planine kot običajno, kar seveda pomeni, da se bosta zamaknili tudi letošnja visokogorska paša in predelava mleka.«

Prihodnost v tradiciji

Sirarske poti bodo za zdaj vključevale dve bovški planini (Krnico in Bošco), sedem kobariških (Zaprikraj, Zaslap, Kašina, Leskovca, Kuhinja, Matajur in Duplje) in pet tolminskih planin (Stador – Razor, Lom – Podkuk, Sleme – Mederje, Pretovč in Polog). Na kobariških in tolminskih planinah kot osnovno surovino uporabljajo kravje, na bovških pa ovčje mleko, ki ga dajeta avtohtoni slovenski pasmi, krava cika in bovška ovca. 
»To priča o večstoletni tradiciji živinoreje v Zgornjem Posočju, kjer so prvi prebivalci svoje črede pasli na planinah, izdelovali sir in skuto ter tako preprečili, da bi se jim mleko pokvarilo. Planšarstvo se je razvijalo in je bilo do začetka prve svetovne vojne vodilna gospodarska panoga. Po drugi svetovni vojni pa so planine začele propadati, saj so se domačini množično izseljevali, hkrati so v dolini ustanavljali industrijske obrate, ki so zaposlovali več delavcev. Paša se je opuščala, senožeti so se zaraščale, čiste kmetije so skoraj izginile. A v zadnjem obdobju je mnogo mlečnih planin spet zaživelo in vse več je kmetov, ki v tradicionalnem kmetijstvu vidijo svojo prihodnost. Naravne posebnosti, gorat svet, neokrnjena narava in planinske dobrote so danes glavni atributi, na katerih sloni turistična ponudba,« pripoveduje Peter Domevšček.

Poudari, da je današnji sir tak, kakršen se je izoblikoval skozi zgodovino. Oblikuje se v hlebce, težke od tri do pet kilogramov s premerom med 20 in 25 centimetri. Dozori po dveh mesecih, s staranjem pa dobi še izrazitejšo aromo. Proizvajalci bovškega sira so ekološka kmetija Škander, ekološka turistična kmetija Černuta, sirarna Ostan, sirarstvo Lepočer, ekološka kmetija Cuder in sirarna Jelinčič; sira tolminc pa sirarna Čadrg, sirarna Gugala in Mlekarna planika Kobarid.

Tudi za najmlajše

V Posoškem razvojnem centru so pripravili osem sirarskih poti. S pomočjo izkušenih vodnikov vsaka ponuja svojevrstno doživetje, vsem pa so skupni obisk sirarne in prikaz sirjenja, pastirska malica, predstavitev sirarske tradicije in ekološke dediščine planin. Poimenovali so jih V objemu tradicije (1. Etnološki biseri na pobočjih Matajurja – Idrska planina, vrh Matajurja in Nježna hiša; 2. Po stezah bovške ovce – ovčje kmetije in knapi v Logu pod Mangartom, planina Božca in vrh Stola), Poklon miru – po sledeh soške fronte (3. Zakladi doline Tolminke – planina Polog, spominska cerkvica Sv. Duha v Javorci in ostaline rapalske meje; 4. V zibelko pašništva pod mogočni Krn – krožna pot štirih planin, muzej na prostem Mrzli vrh), Zdravilni dotik narave (5. Sprostitev na gorskih pašnikih nad Tolminom – planine med Stadorjem in Razorjem, sproščanje pod krošnjami dreves, refleksoterapija – bosonoga hoja po travi; 6. Odkrivanje misterijev – planina Zaslap, skrivnostna energija megalitskega kroga pod Krnom), Naval energije (7. Adrenalinska Krnica, planina v naročju Kanina – spusti z gorskimi kolesi in zip-line, Mali sirarski mojster (8. Prikaz sirjenja za najmlajše, za otroke iz vrtcev in šol).

Obisk posamezne sirarske poti traja približno šest ur, pri čemer je po besedah Petra Domevščka priporočljivo (če smo vsaj štirje), da se nanjo odpravimo v družbi turističnega vodnika, saj ta ne poskrbi le za sirarski del izleta, marveč nas seznani še z drugimi lokalnimi zanimivostmi. Če sirarne obiščemo samostojno, lahko običajno računamo le s tem, da bomo nabavili sir, saj si sirar, čigar delavnik traja od jutra do večera, ne more vzeti več časa za vsakega posameznika.