Letos je preminila vrsta znanih Slovencev in Slovenk. Zapustili so nas tudi Kajetan Kovič, Žarko Petan, literata, radijka Ajda Kalan, legendarni kantavtor Tomaž Pengov, sloviti jezikoslovec Jože Toporišič, popevkar Nino Robič, politika Danijel Starman in Janko Deželak, režiser Brane Bitenc. Vse sami pomembneži, ki so vsak na svojem področju zapustili globoko sled. Ob njihovi smrti smo znova izvedeli vse o njihovih dosežkih, življenju in delu, praviloma pa v nekrologih in drugih priložnostnih zapisih nismo izvedeli vzroka smrti.
Slovenski mediji se temu izogibajo kot hudič križa. Vse, kar lahko človek prebere in sliši, je, da je znani tapata umrl po bolezni – dolgi, kratki, hudi, zahrbtni. Če slučajno ni bil žrtev zločina ali ni storil samomora.
Tudi o zadnjem velikanu slovenske družbe, svetovno znanem pesniku Tomažu Šalamunu, Prešernovem nagrajencu, ki je umrl v soboto, smo lahko prebrali že vse, le vzroka smrti ne izda nihče.
Čeprav je zanimanje za zadnjo postajo življenja pri (živih) ljudeh precej normalen odziv. Naraven. Življenjski. In niti malo mrhovinarski. Že pri bežnem znancu smo radovedni, kaj ga je pokopalo, pa ne bi bili pri znani osebi? A pri nas se o tem kvečjemu govori, zapiše pač ne. Se ne spodobi, iz neke lažne pietete. In le ko gre za Slovenca, seveda. Ko pa gre za znanega tujca, tedaj podrobnosti njegove smrti kar nenadoma zanimajo vse, celo najresnejše slovenske medije. Tedaj vznikne tudi famozni javni interes in izvemo lahko vse. Mar nismo bili do najmanjše podrobnosti seznanjeni o samomoru ameriškega igralca Robina Williamsa? Ko si je življenje vzel naš glasbenik, pa vse tiho je bilo. Mar pred dnevi nismo bili nemudoma obveščeni, da je angleški glasbenik Joe Cocker umrl zaradi pljučnega raka? In ne po dolgi in zahrbtni bolezni, kar bi navajali, če bi bil rocker naše gore list. Kakšna dvoličnost! Tujca lahko skljuvamo do obisti, z našim smemo delati samo v rokavicah?
V novem letu Vam želim čim manj licemerja. Pa srečno.
