Dolenjska velesila železne dobe

Halštatsko obdobje je splošni strokovni termin in pomeni starejšo železno dobo v srednji Evropi, ki je trajala od 8. do 4. stol. pr. n. št. Borut Križ, vodja arheoloških izkopavanj na enem najpomembnejših najdišč, Kapiteljski njivi v Novem mestu, pravi, da je bil ta prostor v tistem času dokaj povezan in prepreden s trgovskimi potmi. Na Dolenjskem je takrat intenzivno potekalo taljenje železa, ki je bilo strateška surovina. Lahek dostop do železove rude, v velikih količinah v obliki limonitne rude so jo našli kar na površju in jo je bilo treba le pobrati, ne pa pridobivati z rudarjenjem, je omogočil množično proizvodnjo železa na Dolenjskem in vključitev v evropske trgovinske tokove. Tako so bili železo in železni izdelki temeljno izvozno gradivo Dolenjske. Dodati moramo še proizvodnjo stekla in steklenega nakita.

»Obe gospodarski panogi,« nadaljuje Križ, »sta bili pogoj za blaginjo in sta omogočali 'nadstandardno' življenje vrhnjega sloja tedanje starejšeželeznodobne družbe na Dolenjskem in seveda tudi v Novem mestu, ki je eden od najpomembnejših evropskih centrov. Kapiteljska njiva z več kot tisoč doslej raziskanimi grobovi je le eno od številnih grobišč Novega mesta iz starejše železne dobe. Bogate in številne kovinske, steklene, jantarne in lončene najdbe, med katerimi izstopajo bronaste figuralno okrašene situle, odsevajo premožnost in uspešnost pomembnih posameznikov, ki so vodili ter usmerjali gospodarsko, politično, vojaško in duhovno življenje skupnosti. S prestižnimi grobnimi pridatki so izpostavljali svoj položaj in ugled ter sooblikovali elitni sloj, ki je v celotni Evropi usmerjal kulturne in civilizacijske tokove ter z grško in etruščansko kulturo sooblikoval evropske civilizacijske temelje.«

Med Savo in Kolpo

»Novo mesto po številu in pomenu že doslej najdenih arheoloških predmetov iz starejše in mlajše železne dobe spada v evropski vrh, vsakoletna arheološka izkopavanja, ki prinašajo nove predmete in strokovna spoznanja, pa njegov položaj enega od evropskih arheoloških centrov le še utrjujejo.«

Arheolog Janez Dular ugotavlja, da je bilo v tem času med Savo in Kolpo raztresenih več kot 500 najdišč, kar zgovorno dokazuje, da je človek v starejši železni dobi tu že ustvaril pravo kulturno krajino. Zato, poudarja, niso pomembni samo najdeni predmeti, marveč mora arheologija ugotavljati tudi družbeno strukturo in način življenja, pri čemer ji lahko pomagajo samo arheološke najdbe, saj drugih virov ni.

Ljudje so živeli v različno velikih gradiščih (največje je Cvinger v bližini Stične, ki meri skoraj 20 hektarov) ter tudi v manjših zaselkih in na posamičnih kmetijah.

Pri proučevanju prazgodovinskih družb arheologi analizirajo predvsem nošo, ki odraža spolne, starostne, premoženjske in statusne razlike. Posebno povedna sta moška noša in orožje, saj se je tudi to razlikovalo glede na status nosilca. Glavno napadalno orožje je bila sekira, drugo sulica in tretje lok, bodala pa so bila redka in so imela bolj statusni značaj. Bojevniška elita z vrha družbene lestvice je imela obrambno opremo, se pravi čelado, ščit in oklep. Zlasti čelade, ugotavlja Dular, so bile izpostavljene modnim smernicam, zato so se njihove oblike precej spreminjale. »Natančna analiza pogrebne noše je pokazala, da so se vojščaki precej razlikovali: nekateri so imeli dve sulici, drugi eno samo, tretji so nosili sulico in sekiro, četrti zopet le sekiro. Čemu razlike, je težko ugotoviti. Morda so pripadali različnim bojnim skupinam, kaj lahko pa se v posebnostih skrivajo družbene zakonitosti.«

Vse to je mogoče ugotavljati na podlagi grobnih dodatkov in načina pokopa, zato so arheološka izkopavanja še kako potrebna. Razporeditev gomil kaže na rodovno ureditev, vsebina grobov pa, da vodstvena elita ni izhajala iz ene družine in da položaj poglavarja srenje ni bil odvisen zgolj od družinskega izvora.