Dobršen del poti, ki nas je iz tisočletnega sna pripeljala v resničnost, je Slovenija prehodila – po Dolenjskem. Kjer se je ob pobudi peščice rodila manevrska struktura narodne zaščite, tam so nastale nje prve enote, ki so se že 13 mesecev pred desetdnevnim krvavim obračunom – pripravljale na spopad. Aprila leta 1990 smo imeli prve svobodne volitve. Dobili smo novo, svojo oblast. Nič čudnega, da je tista pomlad postala še dodatno vroča, ko je jugoarmada sredi maja izdala ukaz o predaji orožja enot teritorialne obrambe v vojaška skladišča JLA. Rade Klisarič je bil takrat načelnik varnostne službe v pokrajinskem štabu teritorialne obrambe za Dolenjsko, vsega dan po tej odredbi je že sedel v pisarni novomeškega obveščevalca Boruta Usenika.
V Rojčevi gostilni
»Na tistem sestanku smo izvedeli, da mora akcija predaje orožja nemudoma steči, dodeljeni so nam bili celo že tovornjaki JLA za prevoz. Mene so zadolžili, naj se s kamioni odpravim v Belo krajino, do občinskih štabov TO v Metliki in v Črnomlju,« se je spominjal Klisarič. »Z menoj se je odpravil Franc Dominko - Feri. Že med potjo sem mu rekel, da janičar ne mislim biti in ne bom. Da pri izdaji Slovenije ne bom sodeloval in da te naloge ne mislim opraviti! Tovornjake sva pustila v Metliki in se vrnila brez njih. Useniku sem predlagal, da se nemudoma odpraviva do Toneta Krkoviča v Kočevje, za katerega sem vedel, da se pozna z mnogimi v Ljubljani, zlasti z Janšo in Bavčarjem, da je vojak od glave do peta. V motelu Jezero v Kočevju je stekel tudi pogovor, kako odgovoriti na zahtevo JLA o predaji orožja. Skoraj prepričan sem, da je šele od mene slišal podrobnosti o tem, kaj namerava JLA. Najpomembnejši pa je bil dogovor, da nemudoma začnemo zbirati in iskati enako misleče.«
Naslednje jutro, 18. maja 1990, ga je prebudilo Krkovičevo sporočilo: »Takoj se morava videti!« V Rojčevi gostilni na Laščah je Klisariču povedal, da je stopil v stik z Vinkom Beznikom, poveljnikom posebne enote slovenske milice, ki da je po burni razpravi – le privolil v sodelovanje.
Klisarič je v tistih dneh potem začel voditi uporniško obveščevalno in kontraobveščevalno službo po vsej Sloveniji, »preverjal sem ljudi, njihova ravnanja«. Njihovo delo bi bilo nično, če tatvin orožja in prevozov ne bi zavarovala policija. Izjemno sta pomagala Borut Novak, takrat pomočnik komandirja na novomeški postaji milice, in Franci Povše, pomočnik komandirja posebne enote milice.
Junija, leto dni pred zloveščim pokanjem po Sloveniji, je bila že rojena skupina, ki je Dolenjsko pripravljala – na vojno. Bili so to: Tone Krkovič, Vinko Beznik, Rade Klisarič, Borut Usenik, Borut Novak, Franci Povše in Borut Likar. Z njimi se je na Dolenjskem tudi začelo obdobje ustanavljanja enot manevrskih struktur narodne zaščite.
Pendrek bar
Bife novomeške kmetijske zadruge Krka, tudi Pendrek bar imenovan, nasproti zgradbe policijske postaje, je postal pomembno zbirališče novomeškega kvarteta Klisarič, Usenik, Novak in Povše. Tam so se rojevali načrti za nočne akcije, odvzeme orožja, tam so se tehtale odločitve, koga in kako vključiti v zaupni krog. Delo so si razdelili: Povše je bil odgovoren, da najde deponijo za orožje (ki so ga že kmalu zatem tovorili iz Gotenice) kje v domačih Uršnih selih, Novak v Birčni vasi, Klisarič je iskal lokacije pod Gorjanci, podobno nalogo je imel tudi Usenik.
Ni ga bilo večera, ko Povše ne bi sedel v svojega pejčka in se prevažal po vasi. »Te poznam, teh ne poznam. Tod je doma alkohol, tukaj imajo majhne otroke, v tej hiši je ženska preveč čvekava.« Naposled se je odločil za vrstnika, molčečega Staneta Povšeta. »Ti, a imate v vaši hiši suho klet?« ga je vprašal. »Mislim, da je, zakaj sprašuješ?« »Ah, nič posebnega, neke cevi bi rad spravil na varno.« »Vprašati moram očeta.« Tudi Stanetov oče je imel enako vprašanje: »Za kakšne cevi gre?« V tistem je bilo skrivalnice konec. Ko jim je sovaščan razložil, da gre za orožje, ki ga bodo pripeljali iz Gotenice in ki bo namenjeno slovenski samostojnosti v bran, niso pokazali niti najmanjšega presenečenja, kaj šele strahu. Uspelo jim je: Stane Povše na Uršnih selih, Miro Kuljaj v Gabrju, ključar Žare Krese v svoji novi hiši pod Gorjanci in Pero Žagar v Birčni vasi so bile prve in osnovne lokacije narodne zaščite!
Do konca avgusta 1990 je bilo opravljenega že ogromno: imeli so deponije za spravljanje orožja, organiziran je bil tudi način vodenja operativnih skupin narodne zaščite, organizirano je bilo tudi obveščevalsko delo. Narejen je bil celo projekt aktiviranja mobilizacije.
Goteniška noč
»Tam je bilo ogromno orožja. Tam je domovala enota za zaščito slovenskega političnega vodstva. Gotenica je bila strašno varovana,« se je spominjal Klisarič. »Posebna enota policije pod poveljevanjem Dušana Goršeta je 9. junija 1990 pod pretvezo, da gre za vajo, izvedla premik proti Gotenici in potem vpadla vanjo, aretirala vse sumljive in Gotenico nepredušno zaprla. Skladišča orožja so bila naša!« Inventuro zaseženega je opravil Krkovič.
Desetega septembra zvečer je dolenjski kvartet v dogovoru s Krkovičem in Beznikom prispel na Kočevsko. S tovornjakom – po orožje. »Akcija. Gremo!« jim je zaukazal Krkovič. Ta je sedel v belo devetnajstko, Novak in Povše sta šla s tovornjakom, Usenik in Klisarič s petico. Nenadoma so se ustavili. »Ugasnite luči!« jim je velel Krkovič. Vladala je strašna napetost. Zapeljali so se mimo stražarnice in po kakem kilometru zavili na gozdno pot. Prišli so do hangarja in začeli nalagati, kar jim je prišlo pod roke.
Ob treh ali štirih zjutraj so se s polnim tovornjakom orožja vrnili v Novo mesto. Najprej so šli do Gabrja h Kuljaju ter Kresetu na Težko Vodo. In naglo raztovorili. Tako da sta Povše in Novak še ravno pravi čas tovornjak vrnila parketarju Zvonetu Novaku, se oprhala in se v jutranji izmeni že pojavila pred komandirjem postaje milice. Podobno akcijo so ponovili še večkrat. Pri čemer so jih varovali Beznikovi specialci, varovali so jih tudi novomeški policisti, kot se je izkazalo, neprecenljivi nosilci enot narodne zaščite: Edvard Doljak, Mihael Mirtič, Janez Ogulin, Igor Fink, Edvard Fišter, Marjan Gašperin, Boris Muren in Janez Bukovec.
Akcija Ščit
V prej omenjenem bifeju v Novem mestu se je Novaku in Povšetu takrat porodila še ena izvirna ideja. Za točilno mizo se je namreč ob kozarcu piva rodil Ščit, kakor so tajno poimenovali lokacije z orožjem, Ščit 1, Ščit 2, Ščit 3 in tako naprej. Pod imenom Ščit so potekale tudi številne aktivnosti. Tisti, ki je zaznal, denimo, kaj sumljivega, je vzel v roke radijsko postajo ter dežurnemu na stalni službi UNZ Novo mesto sporočil geslo Ščit, zraven pa še številko, ki je izdajala njegovo lokacijo.
Milan Kučan naj bi bil z opisanimi aktivnostmi seznanjen šele konec poletja 1990. »Kar smo počeli dotlej, smo delali na črno, nezakonito, brez odločb in kritja v službah. Kamen se nam je odvalil šele 14. septembra, ko je naše ravnanje postalo končno legalizirano,« se je spominjal Povše. Na tistem odločilnem sestanku vodstva narodne zaščite Slovenije, na katerem so bili tudi Kučan, Bučar, Janša, Bavčar, Peterle in drugi, ki bodo za vselej zapisani z zlatimi črkami, je bil prav tako Klisarič. »Vsak poveljnik pokrajinskega odbora narodne zaščite je poročal o bojni pripravljenosti svojih enot. Ko sem razodel, da smo na Dolenjskem pripravljeni na nasilni odvzem orožja iz skladišč JLA, so bili nekateri vidno presenečeni. Večina slovenskih dogajanj je tako ali tako potekala na Dolenjskem. Naj bo v ilustracijo zgolj podatek, da smo imeli na Dolenjskem že junija 1990 oborožene enote manevrske strukture narodne zaščite, ko so se drugje na njih ustanavljanje šele pripravljali...«
Logično je, da je delo narodne zaščite v prvi vrsti slonelo na oskrbi z orožjem. Sočasno, ko ga je JLA jemala teritorialni obrambi, so se polnila zasebna ilegalna skladišča. Gutman, Klisarič, Usenik, Novak in Povše so izdelali tudi podrobne načrte napada ter odvzema orožja iz skladišča v Češči vasi in celo iz Cerkelj. Teh načrtov ni nikjer več. Lastnoročno jih je ob začetku agresije na Slovenijo skupaj z drugo dokumentacijo uničil Franci Povše. Takrat jih ni več potreboval. Takrat je šlo zares.
(Povzeto po knjigi Bojana Budje ŠČIT Dolenjska pot v samostojno Slovenijo)