Dolenjci po uslišanje k Mariji na Zaplazu

ZAPLAZ – Kar so Brezje za Slovenijo, je Zaplaz za Dolenjsko – osrednje Marijino romarsko središče. Ali kot povedo na novomeški škofiji: »V srcu dolenjske pokrajine, le nekaj kilometrov severno od Trebnjega, leži na 544 metrov visokem hribu, kakor krona vsej bližnji in daljni okolici, božjepotna cerkev Marije Pomočnice na Zaplazu. Sloves te božje poti je tako velik, da so ji dolgo pravili dolenjske Brezje. Istega leta, 1800., ko je bila pozidana kapela Marije Pomagaj na Brezjah, so namreč zgradili po izročilu tudi prvo kapelo na Zaplazu.«

Za uslišanje
 in odrešenje

Postavitev kapele je spodbudila vest o možu, ki je med sekanjem kolja za svoj vinograd na Zaplazu našel Marijin kip. Za ženino ozdravitev se je k njemu zatekel s priprošnjo. Bila je uslišana, žena je ozdravela. Po tistem so Marijo na Zaplazu začeli obiskovati še drugi, vse več jih je prihajalo.

Kot je običajno v takih primerih, so pričevanja obdajali tudi zelo močni dvomi – ne le posvetnih oblasti, ampak tudi znotraj same Cerkve: »Ko je Matija Košak, župnik v Čatežu, videl vnemo vernikov, je zaprosil na škofijo v Ljubljani, naj dovolijo gradnjo cerkve. Zagrozili so mu, da ne bo birme v Čatežu, če župnik ne odpravi 'nespodobnosti in nerodnosti, ki se na gori nad njegovo župnijo dogajajo'. Birme potem res ni bilo.«

Ko pa je knezoškof Anton Alojzij Wolf leta 1845 obiskal Čatež, da bi posvetil tamkajšnjo župnijsko cerkev in sam videl pristno pobožnost ljudi, je dovolil postavitev cerkvice na Zaplazu: »Ta je bila hitro premajhna, zato jo je že naslednik, župnik Gregorič, začel leta 1866 prezidavati.« Pa je bila kmalu tudi ta premajhna za množice, ki so prihajale: »V začetku prejšnjega stoletja se je novi čateški župnik Henrik Povše lotil zidanja nove, zdajšnje cerkve.« Je zelo prostorna, saj lahko sprejme kar 1500 ljudi. Leta 1926 so pozidali še zvonika.

Pred petimi leti, ko je Cerkev na Slovenskem prvič praznovala god mučenca Alozija Grozdeta, so zaplaški cerkvi dodali še kapelo z njegovimi relikvijami. Mozaik je prispeval pater Marko Rupnik, čigar dela krasijo že tako znana romarska središča, kot so Lurd, Fatima, San Giovanni Rotondo.

Lani so ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne na trati pred cerkvijo postavili kamnit križ, pod njega pa posodo s prstjo iz 31 krajev, ki »simbolično predstavljajo vse kotičke sveta, kjer so naši ljudje umirali med vojno in po njej«. Križ se »kot znamenje odrešenja pne nad kompozicijo in želi v svoj objem pritegniti vse žrtve tega žalostnega obdobja naše zgodovine«.

Po tolažbo in upanje

Na Zaplazu se vrstijo bogoslužni shodi in srečanja, letošnji so obarvani s slavnostnim obhajanjem desetletnice novomeške škofije. Njena ustanovitev je, mimogrede rečeno, romanja na Zaplaz vidno poživila. Zaradi miline in miru se na hribček s svetiščem, ki ga obdajajo lipe in druga mogočna drevesa, marsikdo povzpne, tudi ko ni maše. Ob vsaki uri dneva vabita k meditativnemu obisku tudi bližnja točka zdravilnega sevanja pri kalu in lurška kapela z žegnanim studencem, ki zdravilno vpliva predvsem na oči, malo naprej v gozdni samoti.

V vremensko prekrasnem sobotnem dnevu smo se pridružili zahvalnemu srečanju, na katerega so takole povabili: »V letošnjem svetem letu usmiljenja želimo tudi starejšim, bolnim in invalidnim osebam omogočiti, da stopijo skozi sveta vrata na Zaplazu. Ob tej priložnosti se bomo priporočili blaženemu Alojziju Grozdetu, mučencu našega časa, naj nas spremlja v našem trpljenju in nas okrepi v vsakodnevnih stiskah in težavah.«

Ker praznujejo tudi obletnico ustanovitve Škofijske karitas Novo mesto, so k praznovanju še posebno povabili vse njene župnijske sodelavce in vse trpeče: »Naj to srečanje na Zaplazu vsem prinese obilo tolažbe in upanja za prihodnost.«

O sodobnem peklu

»Božje usmiljenje je nedoumljivo,« je škof Andrej Glavan uvedel pridigo in pridal: »Nedoumljivo vsakemu razumu, kot je zapisala Favstina Kowalska.« Ta svetnica, tretja od desetih otrok revne poljske družine, je namreč poživila vero v božje usmiljenje.

Škof je zatem omenil zgodovino božjega ljudstva Stare zaveze, ki »vsebuje mnoge dogodke, ki so na videz ena sama pravična smrt, po drugi strani kazen za nezvestobe izvoljenega ljudstva«. Pa vendar, je opozoril, »so preroki oznanjali neizmerno božje usmiljenje«. Tudi v bolezni in preizkušnji Bog ostaja z nami naš sopotnik in tudi tolažnik. Jezus je ljudi okrog sebe ozdravljal, jim odpuščal grehe. To dela še danes, je spomnil škof, obenem pa nas »vabi k delom usmiljenja, da bi od nas moglo odsevati tudi božje«. Polno usmiljenja je tudi Marijino materinsko srce. Papež v eni svojih poslanic še posebno povabi, da bi bili tudi mi razpoložljivi za konkretno služenje potrebnim in bolnim. »Tudi naše srce lahko pomaga Bogu izvrševati čudeže usmiljenja,« je dejal Glavan in še spomnil, da je mati Tereza, ki bo 4. septembra razglašena za svetnico, svojim sestram rada naročala, naj bodo obličje božje dobrote. Stoletnico fatimskega prikazovanja pa je omenil kot še eno priložnost za delovanje božjega usmiljenja skozi nas, ki živimo v času relativizma in brezbrižnosti, ko se ne priznava nobenih večnih resnic in moralnih norm, ki bi obvezovale vse. Človek, ki se je odrekel Bogu, stoji nemočen pred dejstvom zla, ki se širi in grozi na vedno bolj strašne načine. Kako prav je imel veliki ruski pisatelj Dostojevski, ko je zapisal večno veljavno resnico: »Če Boga ni, je vse dovoljeno – in svet se bo spremenil v pekel.« Nam pa ne sme biti vseeno za vse, kar gre narobe, tudi zaradi prihodnosti naših potomcev ne.