Štrlečih las se je ravno odpravljal na svoj Murter, po zatišje pred viharjem. Ta vihar namreč simbolizira zimo, sneg, smučarsko sezono. In obilico dela pri pripravi smučarske opreme, ki vsakič pričaka tega znamenitega Bežigrajčana, letnik 1957, da, o Igorju Belčiču govorimo, mojstru svojega poklica!
Tega je v svojem servisu izpilil do potankosti.
To počne že več kot trideset let: je ogledalo slovenske smučarije.
Tam pri njem doma, pri stavbi zavoda za zaposlovanje, se je vse skupaj tudi začelo. »Ti, ne vem natančno, kje oziroma pri kom sem videl prve smučke, toda hotel sem jih imeti!« Star je bil komaj štiri leta. Morda jih je videl v kakšnem črno-belem filmu, premišljuje, morda pri stricu Franetu, učitelju telovadbe na bežigrajski gimnaziji.
In jih je dobil. »Vidiš, od tam sem se spustil!« je z žarečimi očmi kazal z balkona ter podoživljal svoj prvi spust, spomin na prvi sneg. Popularni Belko, kot ga kličejo, se je še ves zelen, a toliko bolj neustrašen, pognal po klančini, »vidiš,« je še enkrat pokazal in se, kot se zna le on, nasmehnil, he, he, he! Udaril je kar direktnega, smo izvedeli, ter končal, na srečo brez padca in poškodb, v garaži. Tam, kjer je že dve desetletji zatem začel servisirati smučarsko opremo pod imenom Best, skovanko obeh soustanoviteljev – Igorja Belčiča in Mateja Strleta.
Priznava, da nikdar ni bil vrhunski smučar
Oče Jože in mama Elizabeta sta ga ves čas podpirala pri njegovih smučarskih aktivnostih, a se nikoli vpletala v njegovo športno pot, kakor starši narobe počnejo danes, s tem zavirajo mladostnikovo samostojnost, mu dajejo lažno potuho, projicirajo lastne in neizživete želje. »Tudi zaradi tega gre vse v maloro in tudi zaradi tega je slovenska tekmovalna smučarija tam, kjer je,« je brez dlake na jeziku ošvrknil Belko. Ki se je kar sam včlanil v smučarski klub Akademik in do kraja izkoristil »najlepše obdobje v življenju«. Tam so ga v roke dobili trenerji, Ambrož Žitko, Vito Baumgartner, Janez Virk in Stane Rotar, »ta je bil res izjemen trener, pri njem je smučka – resnično stekla«.
Priznava, da nikdar ni bil prav zares vrhunski smučar, je pa spoznal ogromen krog ljudi, ne nazadnje je Belko (zlata) generacija Križaja, Kuralta, Cerkovnika, Koselja …
Takrat je zazvonil telefon. »Hojla, Matej!« je vzkliknil Belko. »Evo, smuči imaš že pripravljene!«
Prav omenjeni Baumgartner je od vseh, ki jih je treniral – zahteval popolno urejenost smuči. »Vsakič je preverjal, in če jih nisi imel, nisi smel na sneg in te je poslal kratko malo domov!« Belko ni šel nikdar – domov. Že takrat se je očitno nakazovala – njegova prihodnost. V bistvu ga je moral v času faksa poklicati le še prijatelj Gorazd Mlakar, ki je že imel svoj servis, najprej v Šiški in potem v Maximarketu: »Belko, pomoč rabim!«
Na zimo in njene radosti – je treba biti pripravljen. K temu lahko ogromno pripomore izkušen serviser. »Smučka mora biti primerna smučarjevemu znanju,« smo prisluhnili. V paleti raznoraznih dilc so seveda tudi takšne, ki jim rečemo tekmovalne in za marsikoga prezahtevne. »Pa saj to je tako kot pri avtomobilih: formule pač ne zna kar vsak voziti, kajne? Še posebno ker imamo danes na voljo tako odlične serije rekreativnih smuči, ki so znatno bolj sproščujoče, bistveno manj energije tudi porabimo in se lahko zaradi tega veliko dlje smučamo, samo vijuganje pa se nam ne zagabi, kot bi se nam, če bi smučali na prezahtevnih smučkah.« Seveda so še kako bistveni tudi primerno nabrušeni robniki in da je na drsno podlogo nanesena prava maža. »Pa okovje,« je Belko skorajda pozabil na zanj nemara celo najpomembnejše. »Resnično je pomembna prava nastavitev, te pa se prilagajo letom, teži in znanju.« Pa še to: Belko toplo priporoča nakup smučarskih čevljev, ki naj nikakor ne bodo preveliki! »Če imate nogo 42, morajo biti tudi pancerji 42!« |
