Naš priznani arheolog in etnolog se ob primerjavah s filmskim pustolovcem Indiano Jonesom le dobrohotno nasmehne, vzvišenost znanstvenikov je po Šprajčevem prepričanju napačna drža. Ne nazadnje (njegove) odprave sofinancirajo poleg davkoplačevalcev tudi zasebne organizacije in posamezniki. Predstavitve in popularizacija raziskovanja so zato moralna obveznost znanstvenikov. Profesor doktor Igor Šprajc je vesel, da ljudi arheologija zanima.
Ukvarja se z mezoameriško arheologijo in arheoastronomijo. Strokovna javnost pozna njegove raziskave o pojmovanjih, povezanih s planetom Venero, zadnje odprave na Jukatan, še posebno letošnja, pa so zaradi izjemnih odkritij tudi v slovenskih medijih in v širši javnosti vzbudile izjemno zanimanje.
Pri jezercu
Območje, kjer so raziskovali letos, leži v narodnem parku v osrednjem delu Jukatana v Mehiki in je zaščiteno, džungle tam ni dovoljeno izsekavati. »Z mačetami smo si skozi sekundarno rastje utrli pot po nekdanji zarasli mulovodski stezi,« razloži arheolog. »Po njej smo potem s kamionom in džipom prišli v bližino najdišča in se utaborili.« Življenje v taborišču je bilo preprosto. Na kamionu so si pripeljali cisterno z vodo in živež, pomembna pridobitev tokratne ekipe pa je bila kuharica. Niso spali v šotorih na tleh, temveč so si med dvema drevesoma privezali visečo mrežo, ki je bila obenem šotor, ležišče in mreža proti mrčesu.
Če je prebijanje skozi pragozd pustolovščina, je iskanje preraslih najdišč prava detektivka. Ko je profesor dr. Joseph W. Ball, ameriški strokovnjak za majevsko keramiko in sodelavec dr. Šprajca, iskal podatke o izgubljeni Laguniti, je šel po sledeh kavarniških pogovorov. Najel je celo detektivsko agencijo, da bi našla raziskovalca, ki je tam že bil. Vendar zaman. Ivan Šprajc pa jo je našel naključno. »Letalski posnetek je pokazal, da je pod plaščem džungle naselje, dokler pa ga nismo raziskali, nismo vedeli, da gre prav za izgubljeno Lagunito,« razkriva skrivnosti svojega dela. Kako se je naselje imenovalo nekoč, ne vemo. Najdišču so ime nadeli arheologi prav po bližnjem jezercu. Imena dajejo v majevskem jeziku po značilnosti najdišča ali okoliščin, v katerih so ga našli.
Skozi usta pošasti
Šprajc je tokrat iztrgal pozabi tudi majevsko mitološko zemeljsko pošast, imenovano Witz, ki jo je v 70. letih prejšnjega stoletja že odkril ameriški arheolog Eric Von Euw, a so se sledi najdišča potem zabrisale. Gre za pogost reliefni motiv v majevski kulturi; pošast so upodabljali nenavadno, kubistično: obraz so prikazali od spredaj, ob straneh pa še profila, nekako v Picassovem slogu.
Ko so podložniki stopili skozi vrata, usta zemeljske pošasti, se jim je odprl pogled na mesto. Najvišja zgradba je bila skoraj 20 metrov visoka piramida. Medtem ko so piramide v Egiptu zgrajene iz kamnitih blokov, so majevske kopice kamenja in zemlje, opažene s kamnitimi zidovi. V Egiptu so bile zgrajene kot grobnice, pri Majih so bile v prvi vrsti podstavki za templje, do katerih so vodila prizidana stopnišča. Maji niso imeli posebnih grobišč, pokopavali so pod hišami, vladarje v templjih. »Akropola Lagunite je vsebovala še številne masivne stavbe, ki obkrožajo štiri večje trge,« pripoveduje dr. Šprajc. »Naša ekipa se je aprila letos do tja pošteno namučila. Najdišče leži v mehiški državi Campeche, v severnem delu. Na ta in druga džungelska območja so v 19. stoletju zaradi lesa prihajali sekači ter nabiralci smolnatega soka (čikle) za proizvodnjo žvečilnih gumijev. Džunglo so v ta namen prepletli z mrežo mulovodskih stez. Čiklerji so bili tudi med prvimi, ki so naleteli na zapuščena in pozabljena majevska naselja in so iz njih pogosto tudi ropali starine.«
Čez tisoč let
Na letošnji odpravi so šest kilometrov od Lagunite odkrili še doslej neznano naselje. Poimenovali so ga Tamchen ali Globoki vodnjak, po najglobljem, 13 metrov globokem rezervoarju za vodo. Teh so odkrili več kot 30. Maji so vodo zbirali v zbiralnikih stekleničaste oblike čultunih. Običajno jih arheologi najdejo ob hišah, ti pa so bili razporejeni, nekateri tudi povezani v verskem in upravnem središču naselja. Domnevajo, da so v tem primeru imeli poleg praktičnega pomena tudi religioznega.
»V Laguniti smo odkrili stelo (plošča z napisom, op. p.) s hieroglifskim napisom in datumom, ki ustreza 29. novembru 711 našega štetja,« izpostavi arheolog Šprajc. Danes je sicer živih še okoli 25 jezikov majevske jezikovne družine. Šprajc, ki je poročen z Mehičanko in ima dve hčerki, pozna kar več majevskih besed. »Obe najdišči sta bili verjetno v glavnem zapuščeni okoli leta 1000 tako kot druga mesta v srednjih in južnih majevskih nižavjih. Tam je majevska civilizacija okoli leta 1000 nenadoma ugasnila. Razlogi še do danes niso v celoti pojasnjeni, o tem obstaja veliko teorij – od suše in prenaseljenosti do uničujočih vojn.«
Za propad so bili krivi tudi čedalje večje dajatve, davki, in socialno razslojevanje. Kot bi brali današnje časopise. Zgodovina nas ničesar ne nauči, sklene dr. Šprajc. M
Kdo so (bili) Maji?
Maji so skupina ljudstev, ki so živela na območju jugovzhodne Mehike, Gvatemale, Belizeja, Salvadorja in Hondurasa. Zgodovinska obdobja delimo na predklasično (2000 pr. n. št.–200 n. št.), klasično (200–900) in poklasično (900–1519, prihod konkvistadorja Cortésa). Španski zavojevalci so v 16. in 17. stoletju sežgali skoraj vse njihove knjige iz papirja, zato je rekonstrukcija njihovega življenja zelo težka. Najvišji je Tempelj IV. v kraju Tikal, visok je skoraj 70 metrov. Posebnost majevske kulture so triadne piramide, na ploščadi so postavljali po tri svetišča. Hieroglifska pisava vsebuje kakšnih 1500 znakov in v glavnem predstavljajo zloge, nekateri pa cele besede. Maji so bili odvisni od pridelave koruze, poznali so tudi fižol, paradižnik, buče, kakav. Za meso so gojili samo purane. Kovine so poznali, a niso imele gospodarskega pomena. V nasprotju z Inki in Azteki pri njih zlata skorajda ni. To je eden od razlogov, da so jih Španci pokorili dosti pozneje. Njihov najdragocenejši material je bil žad, iz katerega so izdelovali ogrlice, uhane, figurice, maske.
Od kač do orjaških kobilic
Odkrivanje majevskih ostalin v neprehodni džungli daje Majem romantični pridih. Upravičeno? O tem, kako so se Šprajčeve ekspedicije prebijale skozi džunglo, je arheolog v svoji knjigi Izgubljena mesta zapisal: »Med neštetimi zvijajočimi se koreninami je mogoče spregledati kače; milijoni žuželk, mravlje, orjaške kobilice, vsi se branijo in napadajo, celo rastline: tiste, ki nimajo trnov, izločajo jedke sokove, ali imajo strupene sadeže, ali ob dotiku povzročajo pekoče srbenje. Tu je človek vsiljivec in sovražnik …« Nevarnost preži tudi pri raziskovanju arheoloških najdišč. »Pri odkrivanju zaprtih prostorov v naseljih in v jamah smo naleteli na sršene in nanose netopirjevih iztrebkov, ki povzročajo smrtno nevarno bolezen histoplazmozo.« Narava je za ekspedicije glavna nevarnost. A včasih, če so raziskovali v bližini naselij, jih je vojska opozorila tudi na nevarnost roparskih napadov.
Kolkomet
Obredna igra z žogo je bila razširjena po Mezoameriki (pod tem pojmom označujemo kulturnogeografsko območje, ki ustreza srednjemu in južnemu delu današnje Mehike in severnemu delu Srednje Amerike) že od zgodnjih obdobij. Iz smole kavčukovca so izdelali več kilogramov težko žogo in se z njo igrali na igrišču, ki sta ga omejevali dve podolgovati stavbi. Upodobitve nakazujejo, da so igralci smeli žogo odbijati samo s kolki in so bili zato opasani z močnimi ščitniki.
