LJUBLJANA – »Oprostite, malce slabše slišim,« nam je najprej zaupal ta živi dokument časa. »Pravzaprav imate srečo, da ste me dobili,« nas je še enkrat, prvič nas je že s svojo nepredstavljivo čilostjo, presenetil s sila močnim in razločnim glasom, v katerem je bilo čutiti, da je v preteklosti znal poveljevati. »Sinoči sem namreč že umrl.« Kako, prosim? »Po večerji sem šel na krajši sprehod in srečal nekoga, ki prav tako rad hodi,« je pojasnjeval. »Pa sva se nekam predolgo zadržala...« Ko se je vrnil, je v hipu – zaspal. In se še pred polnočjo prebudil ter se počutil neznansko slabo, tako slabo, da je kar sestro poklical, »sestra, sestra!«
»Ja, kaj pa je?« ga je vprašala.
»Umrl sem!«
»Saj niste,« ga je pomirila.
Še svež spomin na to napačno presojo je Nikolaja Dragoša, ki se je pred 107 leti rodil v Gribljah, tam ob Kolpi, od srca nasmejal. Kot se je tudi tisti predlanski dogodivščini, ko jo je pri sto petih mahnil na Ljubljanski grad, »a kaj, ko sem na poti navzdol za trenutek izpustil tega hudiča!« je pokazal na hojco. In mu je ušla. »Tako da nisem mogel ne naprej ne nazaj!« Na srečo pa je neki mladenič le prestregel podivjano reč in mu jo dostavil. »Zato na grad ne hodim več.« Odtlej ga raje opazuje kar iz svoje sobe na Poljanah, kjer domuje že šesto leto, pravzaprav – odkar ni zmogel več skrbeti zase.
Njegova magdalenica
Očetu Ivanu in mami Barbari se je rodil 27. avgusta 1907 kot deveti od dvanajstih otrok. »Pravijo, da si mora deveti otrok kar sam poiskati svojo srečo,« je pripomnil, ti, pa jo je našel? »Oh, še zdaj jo iščem,« je vedro odvrnil ta, čigar prvi spomin, močno zakašlja, seže tako daleč v otroštvo kot še od nikogar na Slovenskem. Štiri leta je imel, ko je zbolela njegova stara mati, »ali pa je bila samo stara, tega ne vem več«. Bilo je poletje in v hiši polno muh. Zato je moral, tako so mu naložili, z vejico odganjati muhe z njenega obraza. Zdelo se mu je, da mama drema. Drugi so bili zunaj po raznih opravilih. »Ko pa so prišli nazaj, so ugotovili, da je medtem, ko sem mahal z vejico, že umrla …« Njegova magdalenica, ki mu prikliče tiste najbolj oddaljene spomine, je tudi slika rojstne hiše, ki visi na bližnji steni. Med pogovorom se je nekajkrat ozrl proti njej.
Lepa obleka
Njegova življenjska pot je sestavljena – iz dveh delov. Predvojnega in povojnega obdobja. Prvo je bilo čas živahnega iskanja in samopotrditve, drugo – družinskega miru ter poklicnih razočaranj. Toda Niko je vsekakor znal krmariti in slalomirati med nastavljenimi (tudi človekovimi) pastmi, o tem ni dvoma.
Lajtmotiv, ki ga je, zdi se, ves čas gnal, je bila tudi urejenost. Še zmeraj se spominja tiste velike skrinje, v kateri so bile zložene zakmašne obleke njegovih bratov, ki so se borili za cesarja. Niko si jih je hodil ogledovat. »Meni jih ni oče nikdar kupil, zato sem si pri petnajstih želel samo eno – lepo obleko,« je pripovedoval. Mama mu je obenem povedala, da jih bratje imajo, ker so pač izučeni in so si jih sami kupili. In tudi zato je hotel Niko čim prej do svojega kruha. Tako kot bratje. »Zato sem šel nekoč kar na skrivaj v Ljubljano,« je dejal. Pravili so mu, da v prestolnici jedo bel kruh, da so lepo oblečeni, da pač lepo živijo in da jim ni treba zgodaj vstajati, to je bila močna vaba za mladeniča. Hotel je postati pek. Skoraj bi mu že uspelo, ko je mimo njega na kolesu pridrvel raznašalec kruha in počel prav to, kar bi moral početi tudi Niko. Ki pa takrat še ni znal voziti kolesa. Pa mu je bilo kar malo nerodno in tudi začetni pogum je hitro splahnel. Poklapano se je raje vrnil. Brez obleke.
Graničar na Balkanu
Če je njegove brate v vojsko vabil Franc Jožef, je Nika pri dvajsetih tjakaj zvabil kralj Aleksander. Pa je po odsluženi vojaščini padel v kletko gospodarske krize, v kateri je še kako trpela tudi – Bela krajina. Večina njegovih najbližjih se je tako ali tako že raztepla po svetu; v iskanju najlepšega gvanta pa je tujo slamico slednjič potegnil še naš najstarejši Slovenec.
»Doma so bili silno hudi, ko so izvedeli, da sem se pridružil granični trupi v daljnem Pirotu, ob sami srbsko-bolgarski meji,« se je spominjal. Tam je ostal deset let, tam je bil, kot pravi, najsrečnejši. Ker je prvič v življenju – nekaj pomenil. »Slučajno sem se znašel v družbi slabo pismenih. Jaz pa sem že od doma obvladal cirilico, komandant se je celo čudil, le kako je možno, da zna Slovenec bolje govoriti srbsko kot pa ti, ki so tu rojeni,« se je kar v srbščini spominjal Niko. Ki je hitro zrasel v nadrejenčevih očeh, napredoval in postal komandir. Uspelo mu je formirati celo manjše skupine in povsem neuke smučanja le z enim parom smuči učil vijuganja – po zasneženem in mladonagubanem Balkanu. Tik pred začetkom druge svetovne vojne so se udeležili celo tekmovanja v Mojstrani. Časnik Politika je poročal: »Drugo mesto je zasedla oficirska patrola pod vodstvom Nikole Dragoša!«
Borec ali pisar?
Če je bil Niko še leta 1939 Nikola, je bil že dve leti pozneje Nicolaus, jetnik s številko 72403. Nemci so ga ujeli kot komandirja mrtve straže, bilo je torej le še vprašanje časa, kdaj ga bodo ujeli – mrtvega. Očitno pa je imel v žepu nekaj sreče in iznajdljivosti, bil na pravem kraju ob pravem času, da so ga potem poslali najprej v taborišče Wiener Neustadt pa v Kleinmünchen in esesovski Ebesberg, zaradi vse večje krize v nemški vojski pa je v okolici Linza zadnji dve leti odslužil kar pri kmetu. Čigar sin in zet sta padla na ruski fronti in ki je imel Nika kot za sina. Kmetu je bilo seveda jasno, da bo Belokranjec odšel že ob prvi priložnosti. »Ob slovesu mi je celo podaril blago za obleko, ki je pripadalo padlemu sinu.«
In ko je naš izgubljeni sin slednjič le našel pot do doma, so ga tam pričakali – na eni strani presrečni domači, na drugi – opiti osvoboditelji. Še dobro, da se je spomnil tiste basni o kuščarju, ki je vedno znova in znova plezal po steni, dokler ni šele v devetem poskusu obstal na njenem robu. V drugem poglavju njegovega življenja je Nika namreč gnala – prav kuščarjeva nepopustljivost. Čeprav je bil tarča nenehnih premeščanj in poniževanj – ni klonil. »Ti da si bil borec, ti si Švabe lizal, ko sem se jaz boril,« so bili nekateri več kot očitno prepričani, da je bil pravi taboriščnik šele – mrtev taboriščnik. Ne, Niko še zdaleč ni klonil. Pametneje se mu je zdelo, da odslalomira še tistih nekaj vratic in se leta 1967 upokoji. Dvajset let po poroki z rojakinjo Pepco. S katero sta preživela 56 let. Rodila sta se jima Cvetka in Ivan.
Zdaj pa finale: Brinin in Maksov pradedek se je tudi včeraj prebudil že pred šesto zjutraj. Dopoldne je imel telovadbo in šel na sprehod. »Dokler sem še mlad, grem kar sam in brez spremstva,« se je pohvalil – ta najstarejši Slovenec, živi dokument časa, odličnih genov in silno prilagodljivega značaja, to priznava tudi sam, ki se tudi v domu na Poljanah prav dobro počuti, »kaj pa 'čem?!«