ZAGORJE OB SAVI – V drugi polovici maja so BiH prizadele katastrofalne poplave v državah nekdanje Jugoslavije pa tudi preostale Evropa smo brez pomislekov stopile skupaj in tistim, ki so čez noč ostali brez vsega, priskočili na pomoč. Bilo je takrat, ko je tudi Petra, hči prvega predsednika Rotary kluba Zagorje Kum, spoznala stisko prizadetih v poplavah in se med zbiranjem pomoči za prebivalce Brčkega, mesta, katerega člani Rotary kluba so pobrateni s klubom Zagorje Kum, vprašala: »Ali ni že čas, da nehamo biti človek človeku volk in postanemo človek človeku sočlovek?« Člani kluba so takoj prešli od besed k dejanjem ter ob pomoči prijateljev in znancev nemudoma začel humanitarno akcijo zbiranja pomoči za prebivalce Brčkega.
Zbrali so več kot tri tone hrane, vode, spodnjega perila, otroških plenic, oblačil za otroke in odrasle, posteljnine in higienskega materiala, zbrali so tudi finančna sredstva, s katerimi so kupili tisto, kar so tamkajšnji prebivalci nujno potrebovali, pa tega med darovanim ni bilo. V akcijo so se vključile številne zasavske osnovne šole, levji delež pa so opravile žene rotarijcev, njihove prijateljice in znanke, vsi skupaj pa so pokazali veliko solidarnost do sočloveka v stiski, ki mu veliko pomenita že beseda in dober namen. Safet je skupaj z ženo opravil vse tri prevoze v Brčko in je pravzaprav domačin, ki že dolga leta živi v Zagorju ob Savi. Ko se je prvič pripeljal v Slovenijo, je bil resnično ganjen: »Ko se solze na licih pomešajo z nasmehom, je že stisk roke in iskrena hvala, plačilo za mene in vse vas, ki ste pomagali ljudem le 450 km od nas.«
V poplavah mnogi izgubili vse
A navadno se vse, še tako hude nesreče, sčasoma pozabi. Predvsem jih pozabimo tisti, ki v njih nismo bili neposredno ali posredno prizadeti, člani Rotary kluba Zagorje Kum pa ne bodo dovolili, da bi bilo tako. V drugi polovici avgusta je Janez Lipec, predsednik omenjenega kluba, obiskal Doboj, kjer se je udeležil 46. rokometnega turnirja šampionov, enega največjih rokometnih turnirjev s tako dolgo tradicijo, ki je bil prekinjen samo v času vojne, in si ob tem ogledal še, kako so kraj uredili po poplavah.
Prijatelj mu je zaupal: »Janez, pripeljali so me iz bolnišnice po operaciji. Najbolj sem si želel, da pridem domov k ženi in dvema otrokoma, da si odpočijem v domači postelji. Midva z ene strani, voda z druge, nisva mogla naprej, morala sva obrniti avto in se peljati nazaj. Pred mojimi očmi je v par minutah poplavilo Doboj. V solzah sem zaspal pri sestri, saj niti poklicati nisem mogel svojih domačih. Šele tretji dan smo se videli. Strašno, te grozote me prebujajo še danes.«
»Po tem, kar sem videl v Doboju in Brčkem, lahko rečem, da so zmagali ljudje. Upam, da se kaj takšnega ne bo več ponovilo, in upam, da je vse bližje dan, ko bo za vedno človek človeku le sočlovek,« sklene Janez Lipec, ponosen, da je ob pomoči članov kluba, sokrajanov, prijateljev in znancev lahko prispeval vsaj delček pomoči tistim, ki so jo in jo še vedno najbolj potrebujejo.
