Pojutrišnjem bo sveti večer, večer obdarovanja. Vsakovrstnega. Večer, ko se pred božičnim dreveščkom zbere vsa družina. Božič je čas razumevanja in sožitja, četudi ju je pod prenekatero streho le za vzorec. Napuh in sovraštvo se v tem času nemočno umikata, na njuno mesto stopijo razumevanje, ljubezen, dobrota. Ne traja prav dolgo, a vendarle dovolj za vsaj kanček sreče.
V teh dneh novinarji Novic obiskujejo tiste, ki jim je dobrota po prestanih tragedijah na lica znova priklicala upanje in vero v življenje. Po zaslugi dobrodelnega sklada, poimenovanega po Ivanu Krambergerju. Saj se še spomnite tistega posebneža, ki je znal z jezikom, ki smo ga vsi razumeli, z opico Ančko na ramenih, prepričati petino Slovencev, zbrati dvajset odstotkov predsedniških glasov? Bil je simbol pomoči, ikona ponižanih in razžaljenih, žal ga je ustavila krogla atentatorja v še danes ne zadovoljivo pojasnjenih okoliščinah.
Na Novicah nikoli nismo šteli premraženih, lačnih, obupanih, ostarelih, bolnih, ki smo jim pomagali z nabirko iz Krambergerjevega sklada. Letos praznuje okrogli dve desetletji, na različne naslove med Lendavo in Koprom, Bregano in Jesenicami je poslal 213 nakazil, težkih domala dvesto tisoč evrov. Ali je to veliko ali malo, nas ne zanima. Kajti to so ljudje, ki jim je bilo od nakazanih evrov pomembnejše spoznanje, da v nesreči niso sami. Vemo pa, da se mnogi po zaslugi Ivanovih fičnikov znova veselijo življenja. Od mladih do starih, od najmlajših do najstarejših. Enim smo zgradili dom, drugim pomagali do zdravniške moči, tretjim kupili zgolj drva za preživetje zime. Posebej nepozabno je bilo opazovati lesk v otroških očeh, ki jim je Kramberger prinesel igrače; da sploh obstajajo, dotlej niso vedeli.
Če kaj, smo na Novicah v takšnih trenutkih spoznali, da pomoč in dobrota ne smeta pričakovati hvaležnosti. Ko nekomu nekaj daš, nimaš do njega nobene posestne ali druge pravice, bog ne daj, da bi se kakor koli s čimer koli dotaknil njegovega dostojanstva in ponosa. To je mnogokrat edino, kar je tem ljudem po nesreči ostalo. In to na Novicah vemo, to spoštujemo. Vedoč, da ima nesreča toliko opraviti sama s seboj, da ji kaj drugega takrat niti ni mar.
