Zaradi pomanjkanja dogodkov, t. i. obdobja kislih kumaric, smo minule dni v poročilih nacionalne televizije lahko ene in iste informacije videli predstavljene na vse mogoče načine. Pač poletna lahkotnost tudi v dnevnopolitično informativnem poročanju. Sem pa med temi večkrat videnimi in slišanimi informacijami skoraj vsak dan lahko opazila tudi kakšno novico o tem, kako dobri ljudje teh ali onih poklicev dobrodelno delajo za tega ali onega pomoči potrebnega. Tako so pred časom slikarji na Primorskem zbirali denar za Karitas, ptujski študentje so financirali sobo za paliativno nego v bolnišnici na Ptuju, vijolični navijači in nogometaši Maribora so skupaj pripravili dobrodelno krvodajalsko akcijo in tako naprej in v nedogled.
Kot se zdi, morajo za socialno ogrožene in vse, ki potrebujejo pomoč, za katere bi sicer morala poskrbeti socialna država (Ustava Republike Slovenije v 2. členu določa, da je Slovenija pravna in socialna država), skrbeti drugi, le država ne. Zato so pri nas največkrat dobrodelni umetniki vseh vrst, glasbeniki, športniki in največkrat povsem navadni ljudje, tako imenovana raja, kot bi rekli naši bratje Bosanci, ki tudi sami nimajo pretiranih sredstev za delovanje, ustvarjanje in življenje.
Ob vsaki taki novici ne morem iz svoje kože, da ne bi pomislila, zakaj pri tem dobrodelnem poročanju skoraj nikoli ni prispevka o tem, kako se je skupina slovenskih poslancev (in to vseh barv) odločila, da bo na primer za otroke, ki živijo v slabših socialnih razmerah, iz svojih (!!!) žepov plačala vse, kar potrebujejo za šolo. Ali da so politiki iz te ali one stranke iz lastnih oziroma osebnih sredstev (ne proračunskih, ki jih stranka dobi za svoje delovanje) prispevali denar za ogrožene družine. Ali da so se vsi poslanci odločili, da bodo slovenskim bolnišnicam s svojimi prispevki pomagali iz rdečih številk. Še prej pa sklenili, da bodo sprejeli zakone, ki posameznikom ne bodo več omogočali koruptivnega poslovanja s temi istimi bolnišnicami.
Res, zakaj tisti, ki so privilegirani (kar politiki, beri poslanci, glede na visoke dohodke vsekakor so), nikoli nimajo potrebe po tem, da bi bili dobrodelni, in to iz lastnega žepa. Preostali Slovenci pa tako razmišljajo in tudi dobrodelni so. Je že res in tudi priznati je treba, da poslanci tu in tam, v kateri od glavnega mesta bolj oddaljeni vasici ali kraju, dobrodelno igrajo nogomet z domačini ter za to ali ono potrebo v kraju zbirajo denar. Vendar se to vedno zdi, kot da gre za njihovo t. i. samopromocijo kot res za dober namen. Ali potem resnično zberejo dovolj sredstev in komu tudi pomagajo, po navadi niti ne izvemo. Seveda dopuščam tudi možnost, da so slovenski poslanci – vsi od prvega do 90. – filantropi in toliko ozaveščeni, da so dobrodelni vsi, le da o tem ne želijo govoriti. Biti dobrodelen, pomagati drugemu, je vsekakor lepa lastnost. In Slovenci smo ničkolikokrat dokazali, da smo zelo dobrodelen narod. A zakaj se zdi, da je pri nas ta lepa lastnost rezervirana le za tiste, ki tudi sami nimajo zadosti? Tistih drugih, ki živijo v presežkih, pa največkrat ne gane.
Verjetno je že vsem jasno, da le z dobrodelnostjo ne bomo rešili vseh, ki potrebujejo pomoč v naši državi. Jasno pa je tudi, da državni aparat s trenutno organiziranostjo nič ne pripomore k temu, da bi bilo pomoči potrebnih v Sloveniji manj. Prav tako dobrodelnost tako malih ljudi kot tistih pomembnejših zagotovo ne bo rešila vseh stisk v naši državi. Pri nas resnično potrebujemo sistemske ukrepe in rešitve, ki bodo vsem zagotavljali dostojno življenje in socialno državo vsem, ki v Sloveniji živijo. Po trenutnih kolobocijah na političnem parketu, vsaj kar lahko vsak dan gledamo in poslušamo ter beremo v medijih, tega slovenska država, slovenska vlada in politika preprosto ne zmorejo ali mogoče niti ne znajo narediti. Zato predlagam predsedniku vlade Miru Cerarju, naj kolege v EU lepo prosi, ali lahko v prihajajočih dneh organizirajo dobrodelni dogodek za obubožano Slovenijo. Res bi bilo lepo, če bi mu njegovi bruseljski prijatelji pomagali, da bi ljudem, ki jim vlada, lahko omogočil dostojno življenje. Pa tudi da bi mu pomagali ohraniti Slovenijo, ki bo, če se zadeve ne bodo začele spreminjati in premikati na bolje, res pristala povsem na dnu. Kot se zdi zdaj, niti on sam in še manj njegova vladajoča ekipa ne premorejo toliko moči, da bi sami uredili državo tako, da bi bila pravična do svojih državljanov. Da bi ljudje imeli delo, da bi bili za delo pravično plačani, da bi imeli vsi, ne le izbranci, dostop do zdravstvenih storitev in da bi navsezadnje lahko sami s svojim delom preživljali sebe in svoje družine in ne bili odvisni le od dobrote drugih. Ja, takšnih novic si želim v prihodnje veliko več.
