Evropsko nogometno prvenstvo v Franciji si bomo zapomnili kot tisti turnir, kjer je na koncu zmagala Portugalska, ki je imela v svoji ekipi prvega igralca sveta brez prave forme Cristiana Ronalda, ta pa je tudi predčasno zaključil finalni nastop zaradi poškodbe kolena. In prvaki so imeli na klopi stratega Fernanda Santosa, ki se je odločil premagovati tekmece s poudarjeno destrukcijo njihove igre, hkrati pa je svojim zvezdnikom naložil, naj za božjo voljo ne gledajo samo proti nasprotnikovim vratom v želji za doseganjem zadetkov, saj lahko ob neprevidnosti hitro sledi kazen na drugi strani igrišča. Ali z drugimi besedami: bili so ekipa.
Na euru je prvič nastopilo 24 reprezentanc, torej skoraj pol Evrope, zato so do svojih minut slave prišli številni debitanti na tekmovanju najboljših reprezentanc stare celine – Albanija, četrtfinalistka Islandija, Severna Irska, Slovaška in kar polfinalist Wales. Predstavili so se kot taktično disciplinirane, homogene, srčne in fanatično borbene ekipe, ki pa jim ni zmanjkalo poguma, da pomešajo štrene najboljšim. Tako so denimo Islandci v osmini finala zadali zgodovinski udarec samovšečnim Angležem, ki so se morali osramočeni vrniti domov. Kot brezdušna skupina precenjenih zvezdnikov.
Tovrstna presenečenja vsaj malce ozaljšajo splošen vtis o turnirju, kjer smo videli premalo kakovostnih in privlačnih tekem za najširše množice. Taktične zanke in drugi prijemi trenerjev so lahko v veselje strokovnjakom in dobrim poznavalcem, navijači pa raje gledajo vznemirljive akcije in več golov kot pa zgolj povprečje 2,12 gola na tekmo s francoskega nogometnega rendez-vousa. No, vemo pa tudi, da je lahko ocena igre določenega moštva odvisna od interpretacije. Če je igralo obrambno naravnano, se lahko opiše kot bojazljivo, ki si ne upa igrati naprej, ob naklonjenosti pa lahko takšno ekipo pohvališ, da kako dobro so njeni igralci stali na igrišču. O igri se torej lahko razpravlja, organizatorji pa medtem kažejo statistične mišice, ki potrujejo izjemno uspešnost EP – od polnih stadionov (v povprečju 47.790 gledalcev na tekmo) do rekordnega zaslužka Evropske nogometne zveze. Zato bomo čez štiri leta spremljali panevropsko prvenstvo, spet s 24 moštvi. Ker je Evropa enotna in uspešna, mar ne?