Jesen je tukaj, kratki rokavi se poslavljajo, so pa tudi dolgi postali prekratki. Otrokom namreč, ki so se čez poletje spet potegnili, kot bi jih futrali z rastnim hormonom. Na, pa v BTC, sem se naveličano jel sprijaznjevati z urami plazenja po ljubljanskem velecentru, ko je ljubljena predlagala, i, kaj pa če bi šli v Palmanovo, tam je nekakšno outlet naselje. Ista gaža, druga embalaža, ampak tudi sprememba paše, in se nas je vseh pet napokalo v avto.
V uri in pol smo bili v Italiji, saj tale Trst je pa pravzaprav predmestje naše Dobrave, sem ugotovil, še četrt ure in sem sparkiral pred nakupovalnim središčem. Za redke Slovence, ki še niso bili tam: sestavlja ga ena sama dolga ulica strnjenih hišic s trgovinami, v katerih najdeš kaj zase ali pa tudi ne. Mi smo bili, razen princeske, ki je prevelika za otroške številke in premajhna za odrasle, z izletom kar zadovoljni. Vse dokler nisem hotel odkleniti avta.
Pritisnil sem na daljinec, pa nič. Okej, je pač zatajil, sem pomislil, in odklenil s ključem. Mora se je stopnjevala, ko sem hotel vžgati. Nič. Niti brbrbrbr.
Dedcem se to ne bi smelo dogajati, pa se. Pozabil sem ugasniti luči, moja ostarela honda nima avtomatičnih, opozorilni signal pa sem v džumbusu otroških glasov preslišal. Akumulator je bil tako prazen, da je bilo tudi porivanje brezupen poskus.
Zakrožil sem po parkirišču in nadlegoval prihajajoče in odhajajoče nakupovalce, ali imajo mogoče kable. Itak, da jih niso. (Da si posujem še malo soli v rano ponosa: jaz jih imam, ampak sem jih dal ženi v avto, ker da jih bo ona rabila, meni se kaj takega ne more zgoditi.)
Nazadnje se je našel možakar, ki tudi ni imel kablov, zato pa toliko večjo željo pomagati sočloveku v stiski. Svojo družino je poslal na šoping, mene pa gladko naložil v avto in odpeljal v mesto, v Sparu sem kupil kable, svoje vozilo je primaknil k mojemu, brumbrum in honda je zabrnela – da, vse se je zgodilo na mah, v enem stavku. Kakor se je iz lufta vzel, tako se je naš dobrotnik tudi hitro poslovil, komaj sem se mu lahko zahvalil. O redkobesednežu srednjih let vem samo, da je Damjan iz Kozine.
Verjamem, da je takšnih, kakršen je Damjan, še veliko Slovencev. Poštenih, delavnih, požrtvovalnih. Ampak se jih ne sliši – ker so hkrati skromni. Pa ravno taki bi morali dvigniti svoj glas. Ustanoviti stranko. Vladati državi. Kajti oni so tisti, ki jo, vso crkajočo, porivajo naprej.
