Namera Kina Šiška, da bo s samooklicano družbeno odgovorno pobudo Kulturni evro dokončno pometel z zastonjkarji, ki izčrpavajo ta javni zavod, je naletela na krčevit odziv. Na prvi pogled je zamisel, da se ob vsaki izdani brezplačni vstopnici prejemniku zaračuna obvezni prostovoljni prispevek dveh evrov, nastali kupček cekinov pa na koncu podari mladim umetnikom, videti brezhibna in učinkovita rešitev, ki bo zadela dve muhi na en mah. V resnici pa se za dobrimi nameni skrivata prelaganje odgovornosti za lastno nesposobnost in diskreditacija skupine ljudi, ki so bili doslej najtesnejši zavezniki Kina Šiška.
Da je neobvladovanje seznamov gostov, imenikov letnih vabil in drugih prejemnikov gratis vstopnic notranji problem hiše, je več kot očitno, zato o tem ni treba izgubljati besed. Osnovna napaka pobude je v tem, da so v skupino tako imenovanih zastonjkarjev potisnili tudi novinarje in fotografe. Gre za grobo žalitev in nepotreben konflikt. Akreditacije, ki jih novinarji praviloma pridobijo na podlagi oglaševanja dogodka, so dovolilnice za dostop do prireditve in opravljanje novinarskega dela. Ukrep Kina Šiška bo zadel večinoma najbolj ranljive honorarne novinarje in fotografe, saj se iz njih cekine najlažje strese. Logika tovrstne bremenitve novinarjev je zgrešena tudi zato, ker para žepe tistim, ki podpirajo prizorišče kulturnih dogodkov, izvajalce in umetnike.
Po tem principu bi morali ekološki davek zaračunavati zaščitnikom narave namesto onesnaževalcem. Istočasno bo ta ukrep v praksi pomenil, da bodo tisti, ki bodo delali več in Kino Šiška izdatneje podpirali, morali plačati več. Gre za negativno spodbudo, ki se bo prepletala s situacijo, ko bo več izdanih akreditacij in gratis vstopnic pomenilo več denarja. Če se bo ta praksa razširila na druge kulturne ustanove, bi lahko finančna obremenitev postala za novinarje in fotografe nevzdržna. To se bo seveda v zanki maščevalo prav umetnikom, za katere naj bi bil uveden tale Kulturni evro. Bo kar držalo, da je pot do pekla tlakovana z dobrimi nameni.
