Ko smo bili še v trdnem objemu Juge in komunizma, je bilo zadnji mesec v letu marsikaj precej drugače. Na ulicah in trgih se decembra, vse do dneva po božiču, ni smelo dogajati nič, člani zveze komunistov pa so imeli na božični večer sestanek z obvezno udeležbo. Če niso imeli zelo tehtnega opravičila, zakaj jih ni, so jih poklicali na partijsko odgovornost. O kakšnem decembrskem veseljačenju z religioznim ozadjem in sprejemih Miklavža ter Božička so otroci lahko le sanjali. Vse do pobožičnega dne se ni smelo dogajati nič. Če se ne motim, se je ta reč, veseli december, začela približno tri ali štiri desetletja po koncu druge svetovne vojne, še zlasti po smrti Tita – 1980. nas je zapustil.
Začelo se je z otroki: na začetku meseca jih je po mnogo desetletjih v zasedi čakal sveti Miklavž z velikanskim košem, polnim skrivnosti. Kaj vse so otroci pričakovali iz tistega koša! Potem ko je bil Miklavž mimo in ko čudežev ni bilo, so bili otroci seveda žalostni in so se tolažili z Božičkom, on da bo popravil krivico, ki jo je storil stari škof iz Mire, tam nekje iz Male Azije. Žal bo tako tudi letos.
Božič je bil kot praznik v Sloveniji znova uveden 1989., za kar je imel veliko zaslug tedanji predsednik organizacije, ki je bila podaljšek roke partije, Socialistične zveze delovnega ljudstva, Jože Smole; zato se ga je prijelo ime Božiček. Že leta 1986 je namreč takratnemu nadškofu Alojziju Šuštarju omogočil, da je ljudstvu voščil vesel božič. Smole je za posledicami opeklin, ki jih je dobil v nepojasnjenem požaru v svoji hiši na deželi, umrl leta 1996.
Kdaj se je dedek Mraz prvič pojavil v Sloveniji? V časopisih iz let 1946 in 1947 ni še nič zapisanega o njem, v Slovenskem poročevalcu s prvih dni januarja 1948 pa najdemo zapis, da so se najmlajši prvič zbrali ob novoletni jelki na Kongresnem trgu v Ljubljani. Vsak pionirski odred na določenem kraju, pred tem pa so okrasili drevesca z »lično izdelanimi krampi, lopatami, šolskimi učili, lampijoni«. Pozdravil jih je predsednik mestnega ljudskega odbora, tako se je takrat imenoval župan, Fran Albreht, sledilo je rajanje ob novoletni jelki. Mimogrede: Albreht, pesnik, književnik, partizan, taboriščnik in prvoborec, je bil prvi župan Ljubljane po drugi svetovni vojni, in to med letoma 1945 in 1948. Poročen je bil s pesnico in pisateljico Vero Albreht, ki se je rodila v znani kulturniški družini Kessler, njena sestra Ana pa je bila poročena s pesnikom Otonom Župančičem.
Navadni smrtniki
Seveda so Miklavži, Božički in dedki Mrazi pravi ljudje, navadni smrtniki, najboljši in najbolj zaželeni kajpak amaterski pa tudi profesionalni igralci. Eden najbolj znanih slovenskih dedkov Mrazov je gledališki igralec Robert Waltl, sicer direktor in umetniški vodja Mini teatra iz Ljubljane. Zanimivo, da je Waltl včasih tudi Miklavž, še eden od mož, ki jih imajo otroci nadvse radi, obdaroval jih je, glede na revščino pa tudi ne, danes zjutraj. Radi imajo tudi Božička, ki ga je vse do smrti, umrl je pred nekaj leti, imenitno upodabljal Peter Zobec, vsestranski filmar in boem, večni pomočnik režiserja Matjaža Hladnika, ki je bil tudi njegov najboljši prijatelj. Bil je kakopak svobodni umetnik, predvidevam, da je imel mizerno pokojnino in mu je seveda zelo prav prišel vsak evro, ki ga je zaslužil kot Božiček, ko je po naročilu hodil po domovih. Imeniten in nadvse zaželen dedek Mraz, ki pa se je menda upokojil, je bil še en gledališki igralec, Božo Vovk. Še kako aktiven kot dedek Mraz je že vrsto let Sten Vilar, sicer igralec s svojim lutkovnim gledališčem.
Sicer pa Ljubljana spet žari v tisočerih lučkah. Središče mesta že več let krasijo umetniška dela Zmaga Modica, letnik 1953, enfant terribla slovenskega slikarstva. Svoja umetniška dela, slike, ustvarja tudi v živo, denimo pomembno mašo ali veliki simfonični koncert. Včasih se mu zgodi, ko tako slika, da mora platno oziroma oljne barve na njem posušiti s sušilnikom za lase, da ga lahko izroči naročniku.
Praznične Vesoljne Ljubljane, ki traja že šestnajsto leto in s katero je Modic naredil hommage kreaciji stvarstva in človeka, niti letos ni veliko spremenil, le poimenoval jo je Vesoljske igrače. Za Zmagovo čudo so na Molu odšteli 200.000 evrov, a župan Zoran Janković bo že vedel, zakaj. Kmalu ga čakajo že tretje volitve in čim več se je treba pojavljati v javnosti in kajpak medijih, v pozitivnem smislu, seveda. Po zanj in njegovo Pozitivno Slovenijo katastrofalnih izrednih državnozborskih in uspešnih lokalnih ga zdaj čakajo še tretje volitve, za predsednika olimpijskega komiteja. In ni vrag, da ga ne bo s predsedništvom obdarilo, če že ne Miklavž, Božiček ali dedek Mraz, ker ni bil priden, 145 delegatov OKS, ki bodo 16. decembra odločali, kdo bo naslednik vendarle ne večnega Janeza Kocijančiča.
Dedek Mraz je bil tudi sindikalist Štrukelj Kako je zdaj, ko vse jemlje hudič, ne vem, toda nekoč so tudi dijaki višjih razredov ljubljanskih gimnazij, kajpak člani dramskih krožkov, nastopali po podjetjih in tovarnah s predstavami za dedka Mraza in tako služili denar za maturantski izlet. Tak dramski krožek so imeli tudi na gimnaziji Moste v Ljubljani, glavni moški igralec pa je bil v nekem obdobju Branimir Štrukelj, ki je zdaj kot eden glavnih sindikalnih generalov izbojeval neusmiljeno bitko z ministrom za javno upravo Borisom Koprivnikarjem. V dramskem krožku sta bili tudi poznejša gledališka igralka Silva Čušin in filmska Tanja Poberžnik, znana po vlogi v filmu Nasvidenje v naslednji vojni, narejenega po literarni predlogi kultnega romana Vitomila Zupana Menuet za kitaro, kjer je zaigrala ob še enem dijaku moščanske gimnazije Metodu Pevcu, prav tako članu dramskega krožka. »Štrukelj je bil dedek Mraz, mi pa palčki. Malo večji sicer, ampak ni važno. Zelo smo se zabavali,« se danes spominja Janez Čebulj, ugledni pravnik, nekdanji predsednik ustavnega sodišča, ki na gimnaziji Moste sicer ni bil v dramskem krožku, toda pri nastopih za dedka Mraza je nastopal, četudi le kot palček. Sicer pa je bila glavni hit moščanske gimnazije predstava Vklenjeni Prometej. Tudi Prometeja je igral Štrukelj, prav tako Čušinova in Poberžnikova. Pozneje so bili vsi trije v prvem letniku sošolci na akademiji za gledališče, radio in televizijo, končala pa jo je le Čušinova. Poberžnikova, ki naj bi se profesorjem zamerila z igranjem v filmu Nasvidenje v naslednji vojni, je pozneje doštudirala pravo in postala sodnica, Štrukelj, ki ga prijatelji iz bolj ali manj kulturniških krogov kličejo Čurki in med njimi velja za dobrovoljčka, pa je presedlal na filozofsko fakulteto in postal profesor zgodovine in umetnostne zgodovine, a je že od 1996. glavni tajnik Sviza. Zdaj je najmočnejši sindikalist v deželi, levičar, ki je vedno pripravljen kateri koli vladi podstaviti nogo. |
