Slovenska politika iz dneva v dan, iz odločitve v odločitev dokazuje, kako bedna je. Bedna na mednarodni, bedna na državni, bedna na lokalni ravni. Medtem ko se je grebatorka št. 1 pod Alpami le dokopala do sanjske službe evrokomisarke, se dobri človek iz Negove lahko obrne v grobu.
Člani komisije za priznanja, pohvale in nagrade občine Gornja Radgona so s prepričljivim izidom 4:1 izglasovali, da si Ivan Kramberger posthumno ne zasluži najvišjega občinskega priznanja; dobri Ivek tako niti 22 let od smrti pod streli atentatorja ne bo postal častni občan.
V pričakovanju uradne obrazložitve, s katero so zavrnili predlog, sem slišal, češ da se dotični pač ni rodil na ozemlju občine, predvsem pa ni toliko storil za tamkajšnje prebivalstvo. Kot naj bi storilo častnih pet: korepetitorka na zborovskih koncertih, pedagoginja, podjetnik, občinski funkcionar in duhovnik (zadnja dva, denimo, rojena v Beltincih oziroma Braslovčah).
Če prav razumem neuradne namige o razlogih za zavrnitev – mimogrede, tudi nekdanji predsednik Türk kljub prošnjam nekoč ni želel odlikovati dobrotnika –, potem je Krambergerjev greh predvsem ta, da je bil predober. Njegove marke in tolarji niso poznali meja, Ivekova dobrota se je prelivala čez planke rodbine in občine. Ni pomagal le svojim, pardon, našim.
Zanimivo pa je, da so se člani komisije takoj po odločitvi že zasuli s pepelom – dobremu Iveku bi postavili spomenik. (Le zakaj mu ga še niso?!) Morda pa bi bilo še najbolje, če Radgončani pustijo dobrega človeka počivati v miru. Če je že preslab zanje. Če ni dober za častnega občana, si ne zasluži niti kipa v Aleji velikih, mar ne?
Za naslednjega nagrajenca občine Gornja Radgona pa predlagam Vasjo Golarja. To je tisti radgonski pivovar, ki so mu birokrati pod kolena zmetali toliko polen, da je pivovarno raje postavil na drugi strani Mure, na avstrijskih tleh. In kmalu zatem postal tretji najboljši novi pivovar na svetu. Ampak za Radgončane to najbrž ni omembe vredno. Kaj šele kakega priznanja.
