KOČEVSKA REKA – Medtem ko so v Ljubljani ostale le še klavrne sivo-črne škrbine snega, se pred nami, ko se čez Dolenjsko vozimo globlje in globlje v kočevske gozdove, odpira zimska pravljica v pogledu na globljo in globljo svetlečo snežno odejo. Pokriti z njo v tihem gozdu medvedje spijo, a v naravi je vse polno energije, ki pa je ne vidimo vsi. Miran Komel, ki se je pred šestimi leti iz Ljubljane preselil v Nove Laze, pravi, da mu je to okolje bolj na široko odprlo oči. Te pa so že prej znale zaznavati pojave onkraj dosega čutil običajnih ljudi. »Nadnaravna bitja obstajajo,« pravi. »Mi jih ne vidimo, to so energije, ki potujejo povsod.« Pred dvema letoma se je tako med sprehodom po gozdu odločil, da bo vilam omogočil, da se lahko ustavijo pri ljudeh, da lahko pridejo domov – v hiške, izdelane iz povsem naravnih materialov, ki so del teh bitij in ki jih najde v gozdu, po katerem se sprehaja s kužkom. Idejo je dobil iz interneta in literature, a jo je uresničil na svoj način. Gradnja mini zgradb mu je šla gladko izpod rok, saj je pred časom, pred kakšnimi 15 leti, izdeloval kraške istrske hiške iz drobnih kosov na zraku posušene gline. Zdaj pa niti dan ne mine, da ne bi bil v gozdu. »Gozdovi so čista energija,« pravi. Po eni strani je prava sreča, da je bilo kočevsko območje zaprto, tako se je narava ohranila in je niso posvinjali. V Ljubljani je praktično ne vidiš, v svojem novem okolju pa lahko po uro, dve kar obstoji sredi gozda, gleda in posluša. »Glasovi, zvoki v naravi – to je vse zvezano s to energijo,« pripoveduje.
Portal v druge dimenzije
Zdaj je pri koncu z izdelovanjem že druge generacije hišk, kot pravi. Petdeset jih bo, ko bo zadnja končana in poimenovana. Da, vsaka namreč dobi svoje ime, saj ni niti ena enaka drugi in sleherna je unikat, tako kot človek. »Jaz rečem, da se rodi,« ljubeče pojasni Miran. Ime si iz črk od a do x izmisli sam, a novi lastnik ga lahko spremeni. Tako so na primer njegovi sodelavci na ministrstvu za javno upravo, ko jim je pred upokojitvijo podaril hiško, to poimenovali Jutranja zarja, saj prostor, ki ga je dobila, zjutraj vztrajno osvetljuje sonce. Osnova bivališč za vilinska bitja je les, zanje uporablja še kamen, glino in rastline, predvsem mah in različne praproti ter grmovnice. Ko mah porumeni, ga je mogoče prebarvati z akvarelnimi barvami, saj so te prav tako anorganska snov, večinoma iz kamnin in kakšnih veziv. Bleščice, ki krasijo prenekatero hiško ali opremo za vilinska bitja, pa pridobivajo iz lupin školjk. Tudi te v Miranovi delavnici čakajo, da bodo postale del energije, v katero se bodo lahko naselile vile. Kajti tako pravzaprav delujejo privlačno pisane hiške, ki bi jih marsikdo rad imel za okras in hkrati portal v dimenzije vilinskih svetov. Če jih postavite v svoj dom, lahko prikličete vilinska bitja in vzpostavite stik z njimi. S svojim znanjem iz izkušenj z bioenergijo, s katero se Miran ukvarja že 20 let, je izmeril njihovo energijo po tabeli energijskih enot francoskega fizika in radiestezista Bovisa.
Zdravilna energija
Vsako bitje, vsak predmet ima namreč svojo energijo. Hiške in vrata so sestavljene tako, da vsaka seva 12.000 enot po Bovisu, kar je povprečno 4000 več, kot jih ima zdrav človek. To je tista zdravilna energija za ljudi, ki je sami nimajo dovolj ali trpijo za kako boleznijo, prav tako vnaša mir v medčloveške odnose in jih tako ureja. Vendar nikakor ni vseeno, kam v svojem domu jih postaviti ali obesiti. Vsak kupec ali obdarovanec poleg nje prejme navodila, kako umestiti Miranov izdelek v stanovanje ali prostor. Teh se je treba držati, sicer se vilinci ne morejo naseliti. Tako je neka gospa, ki je jeseni lani kupila vilinska vrata, ob vnovičnem srečanju čez mesec Miranu potožila, da se ni pri njej doma še nič spremenilo, nič izboljšalo. Vse je postalo jasno, ko mu je povedala, kam jih je obesila – na nepravi prostor med oknom in vrati namreč. Zatem je vrata prestavila in že ob novem letu je lahko poročala o pozitivnih spremembah v svojem življenju. Poleg upoštevanja navodil, ki jih Miran s skico ali načrtom stanovanja prilagodi novemu lastniku hišice, pa je za prihod vilinskih bitij potrebna tudi potrpežljivost. Vile ne pridejo takoj, potrebujejo čas, da si poiščejo nov prostor. Kako pa vemo, da so prišle? »Vemo!« pravi Miran. V hiško se lahko naseli eno vilinsko bitje ali več, vendar ne gre, da bi jih iskali v njej. Zamisliti si je treba, da si notri ti ali kdo drug.
Svetlobni krogi
Vilinske hišice so doslej obiskale že več razstav: prva je bila v knjižnici v Kočevju, bile so na sejmu v Ljubljani v sklopu Mavričnih sobot v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, oktobra so bile na kočevskih Medenih tednih, stalno pa so na voljo v prodajni galeriji Turističnega društva Kočevje. Svoje poslanstvo, poklicanost, kot pravi temu, kar mu je določila nam nedoumljiva višja energija, pa Miran zdaj razvija naprej s slikanjem orbov – svetlobnih krogov. Te je mogoče ujeti na objektiv od pojava digitalne fotografije, vendar le v določenem nepredvidljivem trenutku. Ta bitja svetlobe imajo neko svojo energijo, a ne dovolj, da bi jo sama sevala, zato se pokažejo, ko jih obsvetlimo z bliskavico, kot mačje oči. Vsekakor je njihova energija pozitivna. V današnjih časih, slepih in gluhih za tisto malega prvobitne človečnosti, kar je je ostalo, si tako verjetno marsikdo ne bi mogel želeti bolj dobrodošlega obiskovalca svojega doma, kot je vila, dobra vila.
