Poslovni rezultati slovenskih bank, objavljeni v zadnjih dneh, kažejo, da bi bilo v povezavi s sanacijo bank namesto o bančni luknji bolje govoriti kar o bančnem kraterju. Definicija kraterja je namreč, da gre za vdolbino, ki je nastala ob udarcu projektila ali katerega drugega nebesnega telesa. V letošnjem proračunu je za sanacijo treh največjih državnih bank rezervirane 1,2 milijarde evrov. Zunanji pregledi bank, ki jih je zahtevala Evropska komisija, bodo verjetno pokazali precej večjo luknjo. Navsezadnje je samo izguba skupine NLB v prvi polovici letošnjega leta znašala dodatnih 91 milijonov evrov. Zato se utemeljeno zastavlja vprašanje, ali bi morala Slovenija prilagoditi način sanacije bančnega sistema dejanskemu stanju. Kaj če bodo zunanji neodvisni pregledi pokazali, da je treba v sanacijo bančnega sistema namesto letos predvidene 1,2 milijarde vložiti tri ali štiri milijarde?
V tujini poznajo različne pristope. Avstrija je prav tako porabila več milijard evrov za sanacijo bank, vendar tam pomoč ni bila brezpogojna in zastonjkarska. Avstrijske banke morajo namreč za vsak vloženi evro avstrijskih davkoplačevalcev plačati visok dividendni donos, zato si banke tudi prizadevajo za čim hitrejšo vrnitev državne pomoči. Raiffeisen bo zato v celoti vrnila državno pomoč do leta 2015, Erste Bank pa je to storila že letos. V četrtkovem sporočilu za javnost so se zahvalili davkoplačevalcem in investitorjem za izkazano zaupanje in poudarili, da so v celoti vrnili 1,76 milijarde evrov pomoči, od tega 1,22 milijarde državnega denarja, ki so ga prejeli leta 2009. Erste Bank je avstrijski državi za pridobljeno pomoč plačala tudi zahtevani 8-odstotni dividendni donos.
V Avstriji denar davkoplačevalcev ni zastonj, pri nas pa z njim delajo kot svinja z mehom. Mogoče je tudi zato Avstrija tista dežela v EU, ki ima najnižjo stopnjo brezposelnosti in ki skorajda ne čuti gospodarske krize. Dodaten paradoks pri vsem skupaj je, da trenutno v Sloveniji ravno bankirji narekujejo mnogo podjetjem, kako se morajo prestrukturirati in koliko zaposlenih morajo odpustiti. Po drugi strani pa ta ista podjetja in zaposleni zbirajo denar za sanacijo bank, za katerega bankam ni treba plačati niti evra dividende. Na slovenskih sodiščih poleg tega še vedno nismo, kljub mnogo sporno dodeljenim slabim posojilom, srečali nobenega bankirja, ki bi odgovarjal. Pravijo, da riba smrdi pri glavi, čisti pa se pri repu. Očitno tudi za gospodarsko krizo pri nas velja podobno.
