Dobili nov dom, a kaj, ko je povsem prazen

BOHINJSKA BISTRICA – »Otroka, oba osnovnošolca, sta me prejšnji teden vprašala, ali bomo za Miklavža že v novem stanovanju. Rekel sem jima, da se ne moremo seliti, saj ne bi imeli kje spati. Pa se bomo za božič že lahko preselili? sta spraševala naprej. Ne vem, sem jima odgovoril. Ne vem... Kako naj vem...« Na tem mestu 58-letnemu Rajku Glišoviću zastane sicer povezana beseda. Tudi njegova partnerica Mateja Hribar, ki se počasi približuje štiridesetemu rojstnemu dnevu, ne more skriti, da je potrebovala mnogo poguma in razmisleka, preden sta se odločila, da o stiski javno spregovorita: »Težko je, saj se bojim, kaj si bodo mislili sosedje. A v tem trenutku drugega izhoda ne vidim, saj sva doslej potrkala že na mnogo vrat, pa rešitve še nisva našla.« Morda jo poiščemo ravno s pomočjo naših bralcev, ki so že ničkolikokrat dokazali, da imajo srce na pravem mestu.

Hvaležni občini in lastniku

Sogovornika z dvema šoloobveznima otrokoma, obema zglednima učencema, živita v manjšem najemniškem stanovanju sredi Bohinjske Bistrice: »Pravzaprav je lastnik nameraval to stanovanje oddajati turistom, ki bi si želeli raziskovati lepote Bohinja. Dovolil nam je, da se med mrtvo turistično sezono za pol leta v stanovanje vselimo mi. Namesto pol leta, kakor smo se sprva dogovorili, živimo tu že dve leti. Lastnik stanovanja je dobrega srca, a kmalu bomo morali oditi od tod. Na srečo so nam dodelili neprofitno stanovanje, ki ga je občina uredila v obnovljeni Polajnarjevi hiši nedaleč od našega zdajšnjega bivališča. Nadvse smo hvaležni bohinjski občini, da nam je omogočila novo streho nad glavo. Novo stanovanje je večje od prostorov, v katerih smo zdaj, a žal je neopremljeno. Naša družina se komaj prebije skozi mesec. Da bi se preselili v neprofitno stanovanje, moramo tam imeti vsaj najnujnejšo opremo. Predvsem potrebujemo štedilnik, pomivalno korito, kuhinjsko mizo in dve vzmetnici, na katerih bosta spala otroka. Midva bova že nekako, pa tudi če sprva spiva na golih tleh,« resnico, ki jima gre izjemno težko z jezika, opišeta sogovornika.

Rajko Glišović je upokojenec, invalid, ki ga pestijo mnoge bolezni, od hude sladkorne do kronične angine pektoris. Mateja Hribar, nekdaj doma na Kokrici pri Kranju, je po izobrazbi ekonomska tehnica, a med turistično sezono marljivo dela kot natakarica v enem od lokalov ob Bohinjskem jezeru. Pozimi, ko se v Bohinj odpravijo kvečjemu tisti turisti, ki jim zadiši smučanje na Voglu, je brez službe in torej tudi brez zaslužka. Štiričlanska družina ima v teh zimskih mesecih zgolj skromne prihodke. Še največ v družinski proračun prispeva Rajkova pokojnina, ki se ustavi pri nekaj več kot 400 evrih. Skorajda odveč je zapisati, da družina le težko plača položnice. Ko so te poravnane, pa komajda kaj ostane za hrano.

Ptice selivke

Odkar se poznata, in tega je že petnajst let, živita Mateja in Rajko v najemniških stanovanjih. V desetletju in pol sta jih zamenjala že šest. Sprva sta bivala na Obali. Nato je Rajko, svojčas zaposlen v gradbeništvu, dobil službo na Gorenjskem, zato zadnjih nekaj let živita v Bohinjski Bistrici. In vsi vemo, kam se je potopilo slovensko gradbeništvo. Usoda, ki jo pozna mnogo delavcev nekdanjih gradbenih velikanov, ni tuja niti Rajku: »Ko smo prišli v Bohinj, je bila moja plača le kakšno leto redna. Takrat nam je še nekako šlo. Potlej pa se je začelo – plače so zamujale, dobili smo le obljube. Ena tistih zgodb, ki so bile že tolikokrat povedane. Tudi naše podjetje je potonilo. Preden sem se invalidsko upokojil, sem bil eno leto na zavodu.«

Mateja in Rajko povesta kruto resnico: »Saj nikoli nisva imela veliko. A takrat, ko sva količkaj imela, sva rade volje pomagala tistim, ki so imeli še manj kot midva. Zdaj sva se sama znašla v situaciji, iz katere se ne moreva dvigniti brez pomoči drugih. Obrnila sva se že na mnogo ustanov. Prav vsi so nama pritrdili, da je najina stiska velika. A nobena ustanova nama ni mogla pomagati, saj niti oni nimajo od kod vzeti.« Vse več ljudi tudi na Gorenjskem stoji v vrsti za pomoč in ta vrsta se kar noče in noče skrajšati.

V zadnjih tednih sta naša sogovornika na vse pretege poskušala dobiti nujno stanovanjsko opremo – štedilnik, pomivalno korito, kuhinjsko mizo in dve vzmetnici za sinova – a se jima je venomer kje zalomilo. »Ravno zdajle bi morali iti nekam po vzmetnice, a je načrte tokrat prekrižalo sneženje. Ko na internetu poskušava najti tisto, kar bi potrebovala za novo stanovanje, se pogosto zgodi, da ljudje podarjajo pokvarjene stvari. Tega, seveda, ne moreva sprejeti, saj nimava od kod vzeti denarja za popravilo,« še povesta in dodata, da bi se morala že ta teden preseliti v neprofitno stanovanje. A kako naj se s sinovoma, ki obiskujeta drugi in deveti razred osnovne šole, preselita med gole stene? Kje bodo kuhali? In na čem bodo spali?