Dobil vse oceane, izgubil oba sinova

Poletje se poslavlja, po koncu avgusta je vse drugače, čeprav se včasih zgodi, da se je v morju mogoče kopati še konec oktobra. A tisti sončni naboj izgineva. Če govorim o mladosti, kaj drugega pa je visoko poletje, so dekleta v teh dneh že nekako drugače lepa, fantje manj živahni. V vse nas počasi leze nekakšen mraz in skrb je njegova družica, tudi račune bo spet treba polagati.

Mogoče sem se zaradi njih, naših računov, ob koncu teh poletnih, slanih pisanj v Slane novice spomnil na Jožo Horvata, pisatelja, filmarja, antifašista, sanjača, potepuha po neskončnostih življenja in prvega Jugoslovana (zdaj jih ni več), ki je v sedemdesetih z jadrnico Besa obkrožil, objadral svet. Tudi njegova knjiga o tem podvigu ima naslov Besa, po starodavnem albanskem izrazu za dano besedo. Joža je bil mož beseda, vedno. To je imelo svojo ceno, a krmar je vedno plačal vse cehe, ki sta mu jih poslala življenje in usoda. Predlani je v 98. letu odšel tako pokončen in tako ponižen, kot je živel.

Knjiga Besa ima v slovenščini, ne vem zakaj, brezkrven naslov Nad brezni oceanov. Kaj, za peklenščka, manjka besi? Hrvat Horvat je z razmišljanji, ki so veliko več kot potopis in dnevnik, takratnim prebivalcem neke zaklenjene, indoktrinirane države povedal, da so uresničljive vsake sanje. Tudi če knjigo jemljemo samo kot odličen pomorski potopis, je še danes biblija jadralcev in pomorskih popotnikov, Besa je nedavno v slovenščini izšla drugič. Horvat je za vse Jugose razdevičil morja, za njim je odplulo še veliko mornarjev, tudi Slovencev. A Joža Horvat se je dotaknil neskončne sinjine tudi za vse tiste, ki niso, nismo in ne bodo odjadrali za njim.

Rodil se je na panonski ravnici ob Muri, in ko je mali Jožek vprašal babico, kam jeseni visoko nad planjavo, ki je kot morje, letijo gagajoče goske, mu je dejala, da tja, v dežele čez morja, kjer je toplo kot v krušni peči in je sonce veliko kot mlinski kamen. Od takih besed in hrepenenja moraš ostati zaznamovan.

Ko sem Beso bral prvič, mi ni bil všeč Jožev pretirano skrben, skorajda boječ, nekako nergav odnos do plovbe. V ozadju se je ves čas kakor nečesa bal, slutil, kot liki v starogrških tragedijah, ki vedo, da se mora zgoditi nekaj usodnega. Pozitivno energijo vendar kopiči drznost. A pozneje sem spoznal, da bogovi vsakemu od nas pripravijo poseben scenarij, po katerem nam bo teklo življenje. Eni imajo, imamo slutnjo, drugi ne.

Mar ne čutite, da ste na robu grške tragedije?

Življenje Jože Horvata in njegove žene Renate, gospa je imela ob njegovi smrti 96 let, je drama. Da bo tako, je prvi začutil njegov prijatelj, pisatelj Miroslav Krleža, ki mu je, potem ko se je med Horvatovo drugo plovbo okoli sveta na jadrnici Modra lastovka doma smrtno ponesrečil starejši sin Mićo, dejal: »Izgubili ste Mića. Nimate pravice izgubiti tudi drugega otroka. Nimate pravice izgubiti Marka. Mar ne čutite, da ste na robu grške tragedije?«

Joža je mogoče slutil, a morje je bilo močnejše, oče Joža, mama Renata ter sin in brat Marko, ki je bil član posadke že na Besi, so na Mirogoju pokopali Mića in potem nadaljevali pot okoli sveta. Marko, odličen potapljač, se dve leti pozneje ni vrnil na površje z banalnega potopa v neki venezuelski luki. Po sporočilu, da je mrtev, so ponj z gumenjakom odpeljali Renato. Joža je ostal na krovu Modre lastovke, gledati je moral čoln, ki se je vračal. Na njem je bila Renata, ki je v naročju držala mrtvega sina. Bila je kot Marija z Jezusom, ko so ga sneli s križa.

Za Markom je žalovala tudi deklica z imenom Solange. Spoznala sta se v Papeeteu na Tahitiju. Bila je ljubezen. Nezaustavljiva lepota pacifiških deklet, šarm balkanskega Vikinga. Po Markovi smrti so Solange, Renata in Joža ohranili stike. In se dolga leta tudi za vse nas obiskovali. V zagrebškem stanovanju Horvatovih je Solange spala v nekdaj Markovi sobi in postelji. Nikoli nihče drug. Samo ona, samo zanjo je bila postlana.

Joža Horvat je (med drugim) napisal šest knjig o morju in imel šest jadrnic. Zadnjim je bilo ime Marko. Zaradi Jože Horvata smo ljudje, ki nas je prevzelo morje, dobili nekaj razmišljujočih knjig o elementu, ki je vsemu živemu vdihnil življenje. Skupaj s soncem. Še ena od njih, prevedena tudi v slovenščino, ima simboličen naslov Molitev pred plovbo.

Joža je zaradi morja izgubil oba sinova, tega se je moral zavedati do konca svojega dolgega življenja. Skoraj 40 let. Bogovi znajo kaznovati, izstavljati račune. Je Joža tudi kaj dobil? Nespodobno vprašanje. A košček odgovora je morda v njegovi misli: »Bojim se, a kogar enkrat pod jadri oplakne morje, s sebe do smrti ne spere soli.«

Najbolj nezanesljiva bitja in stvari

Francoski zdravnik Alain Bombard, ki je v gumijastem čolnu plul čez Atlantik, je proti koncu odisejade, ko je že skoraj znorel in umrl, zagledal nad morjem galebe in verjel, da sta rešitev in konec trpljenja blizu. Minevali so dnevi, kopnine pa od nikoder. Takrat je zapisal v dnevnik:

Rad bi vam povedal, da ne bi bilo treba umreti brodolomcem, ki so jih ubili pisci knjig o brodolomcih, ki navajajo popolnoma napačna znamenja o tem, da je blizu kopno. Oni ubijajo moralo in s tem ubijajo ljudi.

Ne zanesite se na obljube mogočnikov niti na tihoto morja, pa tudi na vzdržljivost konja in na besedo ženske se ne zanesite. Niti na ptice, ki vam naznanjajo kopno. V dežele čez morja, kjer je toplo kot v krušni peči in je sonce veliko kot mlinski kamen.