Kleče, predmestni zaselek Ljubljane, skriva posebne vrste dragulje, ki jih je zadnje desetletje s potrpežljivostjo obdeloval Vinko Jeromen ob izdatni pomoči svoje žene Ive. Upokojeni avtoklepar, ki je delal v svojem poklicu le štiri leta, zaposlitev je nato dobil pri Mestnem vodovodu Ljubljana, je vedno želel poizkusiti svoje znanje prenesti na starodobnike. Pred dobrimi desetimi leti se je opogumil in kupil prvo res staro vozilo. Nemškega DKW model F11, letnik 1965, je našel na Ptuju.
»Če sam obnavljaš starodobnike, je več vredno, kot če ti ga kdo naredi po tvojih željah. Svojega prvega starodobnika sem izdeloval polni dve leti. Ne morem govoriti o vložku ur v obnovo, saj je to pri takih, ki imajo starodobnike oziroma delo z njimi radi, nemerljivo. Zagotovo pa je v vsakem oldtajmerju najmanj tisoč ur potrpežljivega dela.« DKW F11 je pri Jeromnovih parkiran v garaži na častnem mestu. Z njim se je tudi vozil okoli, toda Vinka in Ivo je strast do obnavljanja starih avtomobilov popolnoma prevzela. Naslednji njun starodobnik je bil mercedes 123, letnik 1978, ki ga je odkupil na odpadu. »Lastnik odpada me je obvestil, da je v notranjosti toliko ohranjen, da ga je škoda razrezati za staro železo.«
Pri starodobnikih, kot pojasnjujeta Jeromnova, je največji problem dobiti ustrezne rezervne dele: »Ko ga ne dobiš, delo stoji.« Iva nato doda: »Iskanje rezervnih delov po vseh koncih sveta prek spleta je Vinko prepustil meni.« Ženi je, morda tudi v veliko zahvalo za pomoč, uredil fiata 850, letnik 1969, ki ga Iva z veseljem uporablja za vožnjo po Ljubljani. »Še prej sem dodelal forda caprija, letnik 1969, tega je bilo treba le pri montaži sfiniširati, sledil je še en DKW 3=6, letnik 1956. No, ta mi je vzel največ energije in delovnih ur,« pove 64-letnik.
Njegov drugi DKW je bil, ko ga je pripeljal na domače dvorišče, tako ubogi, da je samo za karoserijo porabil pet kvadratnih metrov pločevine. Celotno krivljenje in oblikovanje je opravil ročno, s priročnim avtokleparskim orodjem. »Kleparsko delo in montaža je moje delo, ličarska dela opravijo drugje, dela s področja mehanike pa mi pomagata izvesti Frenk Udovč in Janez Strajnar, spoznali smo se pri druženjih ljubiteljev starodobnikov. Če drugi potrebujejo mojo pomoč s področja, ki ga obvladam jaz, jim pomagam. Sem član kluba Soteska Ljubljana in Mercedes Classic Club.« Ker je član slednjega, se je seveda spodobilo, da se loti še enega mercedesa, tokrat mu je v roke prišel model 250CE, letnik 1969, pripeljal ga je iz Švice. Ko je odšel z vlakom po njega, z njim je šel kolega iz službe Miro Kastelic kot pomoč pri sporazumevanju v nemščini, sta ugotovila, da se da z vozilom peljati, če ga le malce previjačita. »Točno 702 kilometra je bilo do mojega doma in ni bilo treba veliko časa, da sva se pripeljala na sončno stran Alp.« V Jeromnovi garaži se je nato znašel posebne vrste avtomobil. Hansa, nemški proizvod izpred druge svetovne vojne, narejen je bil leta 1939 v Bremnu, je bil pozabljeno parkiran v Oldenburgu. »Prek spleta sem ga odkril sam in odpravil sem se v Nemčijo. Sprva sem menil, da si ga bom samo ogledal, pa sem se takoj odločil, da ga bom potisnil na prikolico in ga odpeljal domov.«
Vinko se je zavedal, da bo to najtrši oreh, a je opazil, da je bil avto dolgo vozen, ker je bil v Vzhodni Nemčiji. »Iskal sem originalne dele, tisto, kar so natvezili vzhodni Nemci nanj, dele trabanta, sem odvijačil.« Jeromnov prizna, da je ob obnavljanju starodobnikov polovica dela na samem vozilu, druga polovica časa pa se porabi ob iskanju rezervnih delov in informacij o vozilih, ki pomagajo ustvariti iz stare, neuporabne in nevozne pločevinaste škatle dragulj, ki zasije v vsej lepoti. Mojster Vinko se ni ustavil in naslednje vozilo je bilo, ne boste verjeli, pravo gasilsko vozilo mercedes 319, letnik 1963. »Prek spleta ga je licitirala žena, jaz sem se odpeljal na srečanje starodobnikov, in ko sem bil tam, mi je sporočila, da sem ga kupil.« Vinko pove, da je bil kombi precej utrujen, a ga je lahko usposobil za vožnjo: »Žal gasilske opreme v njem ni bilo, pa sem se odločil, da v notranjost postavim sedežno garnituro in točilni pult. Malce nenavadno, za šalo in druženje s prijatelji.« Vinko Jeromen si čas krajša z novim vozilom, tokrat je v njegovih rokah borgward isabela, letnik 1959. »Ta avto je naslednik hanse. Njihovi avtomobili so bili nekaj posebnega predvsem na oblikovnem področju, hkrati so bili izjemno natančno izdelani. Trenutno sem pred težavo, ker je precej težko najti rezervne dele, tako da jih izdelujem celo sam. Našel sem knjižico o tehničnih podrobnostih.« Celoten vozni park starodobnikov Jeromnovih je v voznem stanju, z njimi se lahko odpelje, kamor si želi, tudi v tujino. »Nikoli mi še nobeno vozilo ni odpovedalo, a pri starodobniku nikoli ne moreš biti popolnoma prepričan o njegovi muhavosti.«