Knjigo Palme mučeništva, ki podaja pregled ubitih in pomorjenih slovenskih duhovnikov, redovnikov, bogoslovcev in nekaterih vernih laikov, je izdala celjska Mohorjeva družba pred zdaj že davnimi 23 leti. V njej so popisane tudi mučeniške smrti slovenskih duhovnikov v zloglasnem hrvaškem ustaškem taborišču Jasenovac. Tudi zanje velja, kot je knjigi na pot zapisal Anton Pust, eden njenih urednikov: »Kar je bilo prepovedano in zamolčano, je tlelo kakor ogenj pod pepelom in čakalo, da prej ali slej pride na dan.« Zato naj bo spomin tudi na jasenovške žrtve »prispevek k slovenski narodni spravi, k lepšemu sožitju, k poglobitvi krščanskega življenja in rasti duhovnih poklicev«.
Omenjena »spominska knjiga dokazuje, da je zaradi nasilja v drugi svetovni vojni in v povojnih pobojih izgubilo življenje več kot 120 slovenskih duhovnikov, nad 60 bogoslovcev in novincev naših redovnih družb in 43 duhovnih bratov«. V senci dejstva, da je bila »več kot polovica umorjena po vojni«, so ostali v ozadju zločini že s samega začetka vojne in med njo. Da bi okupirani del Slovenije čim prej ponemčili, »je bilo treba najprej izgnati in pozapreti izobražence, zlasti duhovnike«. Prijetju je tako rekoč brez izjeme sledila pot v taborišča, nemška, kar je bolj znano, in hrvaška, kar pa je manj znano. Povzemimo še naslednje misli Antona Pusta, ki so še vedno aktualne: »Še vedno je navzoče ozračje strahu. Nekateri celo mislijo, da odkrivanje preteklosti neti nestrpnost. Ne zavedajo se, da le resnica lahko pripelje do sprave in odpre vrata v pravo demokracijo.«
Božji pastirji v begunstvu
Začelo se je na Koroškem, 42 duhovnikov celovške škofije je moralo oditi že po ljudskem glasovanju 10. oktobra 1920. Večina je odšla v mariborsko škofijo. Nadaljnjih 53 jih je moralo iz župnij na avstrijskem Koroškem ob nemškem napadu na Jugoslavijo na cvetno nedeljo v aprilu 1941. Gestapovci so prihajali ponje kar k župniščem in cerkvam. Sledile so množične aretacije duhovnikov mariborske škofije, najprej ob hrvaški meji, in z gorenjskega dela ljubljanske škofije. Pozaprli so jih, mnoge med njimi takoj poslali v koncentracijska taborišča. Precej so jih izgnali na Hrvaško: »V celoti je bilo leta 1941 izgnanih na Hrvaško 284 lavantinskih škofijskih in 81 redovnih duhovnikov. Kardinal Alojzije Stepinac naj bi sprejel 200 mariborskih duhovnikov, djakovski škof pa nadaljnjih 100 ljubljanskih.«
Duhovniki iz ljubljanske škofije so se večinoma vrnili na ozemlje, ki je bilo pod italijansko okupacijo. Decembra 1941 je Stepinac med drugim poročal papežu Piju XII., da Nemci tudi na Hrvaškem še naprej preganjajo slovenske duhovnike in pritiskajo na ustaške oblasti. Tako so septembra 1942 začeli zapirati slovenske duhovnike v Hrvaškem Zagorju in jih nekatere pošiljati v taborišče Jasenovac, kjer so bili večinoma surovo umorjeni.
Franca Groblerja, rojenega 1892. pri sv. Miklavžu, občina Tabor v Savinjski dolini, je vojna ujela kot župnika pri Sv. Barbari v Halozah. Nemci so ga že 19. aprila 1941 na Hrvaško prepeljali s prvo skupino duhovnikov. Septembra 1942 so ga poslali v Jasenovac in ga tam že oktobra umorili. Župnik Pohraški je njegovo izmaličeno truplo videl plavati v Savi.
Franca Kača, rojenega 1907. na Polzeli, so Nemci leta 1941 z drugimi duhovniki odpeljali najprej v Rajhenburg, zdajšnjo Brestanico, od tam na Hrvaško, kjer so ga septembra 1942 iz Zagorskih sel s še štirimi slovenskimi duhovniki odpeljali v Jasenovac. Brez obtožbe, kaj šele sodbe, so jih zvezane z žico odpeljali v Gradino, jih 17. oktobra surovo umorili, njihova trupla pa zmetali v Savo.
Obleko in čevlje nagemu sotrpinu
Janez Kodrič, rojen 1897. v Studenicah, župnijski upravitelj v Pišecah, je bil na Hrvaško izgnan avgusta 1941. Septembra 1942 so ga aretirali v Velikem Trgovišću, odpeljali v Jasenovac in zatem v Gradino, kjer so ga umorili na »običajen način«. To je pomenilo: udarec žrtve z batom po glavi, da se je onesvestila, drugi ji z nožem prereže goltanec, potem truplo odvržejo v Savo.
Kot je po vojni pričal preživeli zdravnik, je bil priča, kako so v veliki skupini taboriščnikov v smrt odvedli tudi pet slovenskih duhovnikov. Njih so še posebno izpostavili, tako da so jih postavili na čelo kolone in jim posmehljivo naročili, naj spotoma blagoslavljajo vse: katoličane, pravoslavne in muslimane. »Na koncu,« so dodali, »pa bomo mi vas blagoslovili.«
Kodrič, ki je bil v tej skupini, se je med kalvarijo slekel in sezul ter dal svojo obleko in čevlje nekemu nagemu internirancu. Njegovemu zgledu sta sledila še dva duhovnika.
Na opisani način so umorili tudi Anzelma Polaka, rojenega 1883. v Životicah na Moravskem. Še pod Avstro-Ogrsko je z nekaj rojaki prišel za duhovnika v naše kraje, nemška okupacija ga je našla kot župnika pri Sv. Miklavžu pri Ormožu.
Janez Rančigaj se je rodil 1893. na Gomilskem v Savinjski dolini. Ob okupaciji se je iz župnije Sv. Peter pod Sv. gorami, zdaj Bistrica ob Sotli, še preden bi ga ujeli, sam zatekel v Hrvaško Zagorje. Tam so ga septembra 1942 prijeli in odvedli v Jasenovac in nato v Gradino ter ga umorili z že opisano krutostjo.
Sarkazem brez primere
Enako so pokončali Franca Riharja, rojenega 1909. v Gabrju v župniji Dobrova pri Ljubljani. Ker ga k ljubljanskim frančiškanom niso sprejeli, je potrkal na vrata zagrebškega semenišča. V mašnika ga je leta 1934 posvetil nadškof Alojzije Stepinac. Leta 1941 je bil župnijski upravitelj v Gornji Stubici (kjer pred cerkvijo raste lipa, imenovana Gubčeva). Oblasti je najbrž zmotilo to, da so se pri njem zbirali izgnani slovenski duhovniki, enega je celo vzel za svojega pomočnika. Sestra, ki mu je gospodinjila, je za brata dvakrat stopila k samemu Stepincu, ta se je pri oblasteh zavzel zanj, a zaman. Po pričanju dveh preživelih taboriščnikov so se krvniki nad Riharjem še posebno surovo znesli, ga nekje sredi septembra 1942 pokončali z zamahom sekire po vratu, truplo pa odvrgli v Savo z napisom: »Sretan put za Beograd!«
Septembra 1942 so v Jasenovcu umorili tudi Jakoba (Radka) Sema, rojenega 1908. v okolici Radmirja v Savinjski dolini. Ob nemški zasedbi so ga kot kaplana pri Sv. Barbari v Halozah izgnali na Hrvaško, od koder se je skrivaj vrnil v domači kraj. Že kmalu so ga Nemci znova aretirali in pregnali na Hrvaško. Tam so ga kot duhovnega pomočnika v župniji Lasinja prijeli ustaši in odpeljali v Jasenovac. Znan ni niti natančen dan njegovega umora.
Franca Orešnika, rojenega 1908. v Jastrebcih pri Kogu, so kot kaplana pri mariborski Sv. Magdaleni Nemci izgnali na Hrvaško julija 1941. Kot duhovni pomočnik v okolici Kutine je preživljal že tretje vojno leto, ko so ga prijeli in odpeljali v Jasenovac, tam pa umorili decembra 1944 ali januarja 1945.
Zaradi umorjenih slovenskih duhovnikov v Jasenovcu je nadškof Stepinac februarja 1943 pisno ostro protestiral pri poglavniku Anteju Paveliću.
Prva žrtev okupatorja Slovenski Kolbe |
