LJUBLJANA – France Arhar in Zdravko Rogić – slovenska oziroma hrvaška vlada ju je, kot je znano, evforično imenovala za proučitev in iskanje rešitve problematike hrvaških varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke (LB) – naj bi najprej (v naslednjih štirinajstih dnevih) naredila inventuro omenjene problematike in se potem znova srečala na delovnem sestanku. Tako je vsaj po srečanju na Otočcu, kjer sta se komaj začela pogovarjati o usodi bančnih vlog nekdanjih jugoslovanskih varčevalcev po osamosvojitvi obeh držav, (na)povedal nekdanji guverner Banke Slovenije Arhar.
In kako mu je na to odgovoril Rogić?
Nadvse diplomatsko je poudaril, češ da upa, da jima bo glede na njune izkušnje in znanje uspelo najti (vladama ponuditi) izhod iz pat položaja, ki že predolgo traja, ter Sloveniji in Hrvaški omogočiti novo evropsko prihodnost. Problematika varčevalcev nekdanje LB na Hrvaškem naj bi s tem lahko postala del zgodovine. Mimogrede, Rogić seveda ni pozabil omeniti, da vprašanja nekdanje LB res ne kaže povezovati s slovensko ratifikacijo hrvaške pristopne pogodbe z EU. No, oba naj bi bila sicer zadovoljna, saj sta menda pripravljena (po)iskati najprimernejšo rešitev, ki bi bila sprejemljiva za obe državi, ter se zavedata odgovornosti in tega, da smo po 21 letih na obeh straneh (za zdaj še) schengenske meje še vedno nezadovoljni.
Njun optimizem je zanimiv že zato, ker je direktorica Sklada Republike Slovenije za nasledstvo Metka Prevc v izjavi za Slovenske novice (v začetku letošnjega julija!) zatrjevala, da Sloveniji preprosto ne preostane drugega, kot da v pogovorih s pogajalci drugih nekdanjih jugoslovanskih republik vztraja ter jih spet in spet potrpežljivo opozarja na zavezujočnost Dunajskega sporazuma glede sukcesije, Hrvate pa tudi na zavezo, ki jo je Pahorjevi vladi povsem nedvoumno dala vlada Jadranke Kosor, prejšnje predsednice danes opozicijskega HDZ. Le kaj se je od takrat spremenilo oziroma zgodilo z našo vztrajnostjo in potrpežljivostjo?
In kaj na vse to pravi hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić?
Tudi ona upa, da bosta Rogić in Arhar nazadnje zmogla obema vladama ponuditi razumno in tudi uresničljivo rešitev. Res je, tudi Pusićeva je predvčerajšnjim poudarila, da slovenske ratifikacije hrvaške pristopne pogodbe nikakor ne kaže povezovati s slovenskim izpolnjevanjem pričakovanj hrvaških varčevalcev nekdanje LB. Seveda ne. Kje pa.
Še nečesa ne smemo pozabiti: hrvaški varčevalci nekdanje LB se še niso odrekli svoji nameri, da bodo od slovenske države in NLB prej ali slej le iztožili najmanj 270 milijonov evrov, po nekaterih ocenah pol milijarde, po drugih celo do milijarde evrov. Kaj pa, če je takšno iskanje rešitve po tihem celo dogovorjeno med zdajšnjo slovensko in zdajšnjo hrvaško vlado, če bosta Arhar in Rogić le toliko časa pomirjujoče spuščala meglo, dokler ne bo slovenski parlament ratificiral hrvaške pristopne pogodbe? Potem pa se bosta Arhar in Rogić lahko umaknila iz arene in ju bodo pač lahko nasledili novi dežurni cirkusanti.
Zaupati Rogiću ali ne?
Prav je, da se še enkrat spomnimo, kdo je posebni pogajalec hrvaške vlade Zdravko Rogić. Višjega svetovalca guvernerja HNB, 71-letnega Rogića, naj bi Milanovićeva vlada izbrala predvsem zato, ker naj bi veljal za enega od najuglednejših hrvaških finančnih strokovnjakov, ki je poleg tega v HNB že nekaj časa odgovoren za zastopanje Hrvaške na pogovorih o sukcesiji finančnega premoženja nekdanje Jugoslavije. Prav zaradi slednjega pa mu ne zaupa hrvaška parlamentarna opozicija, ki, odkar je ne vodi več Kosorjeva, trdi, da problematika varčevalcev nekdanje LB ne bi smeli reševati, kot da gre za sukcesijsko vprašanje. Čeprav je sukcesijsko vprašanje?
HDZ se ne bi (več) pogajal
Eden od prav gotovo najtesnejših sodelavcev novega predsednika HDZ Tomislava Karamarka, finančni minister hrvaške vlade v senci in sočasno tudi eden od najtrših kritikov Hrvaške narodne banke (HNB) Goran Marić je že pred srečanjem na Otočcu zelo ostro napadel pripravljenost vlade Zorana Milanovića na pogajanje o reševanju problematike hrvaških varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke. Mariću se zdi skrajno neodgovorno predvsem to, da Hrvaška začenja pogovore prav v času, ko je, v primerjavi s Slovenijo, v slabšem pogajalskem in tudi političnem položaju.
