Do pasu hrom smuča in načrtuje jadrnice

KRANJ – »Želim si, da bi pred nesrečo slišal, kaj vse se ti lahko zgodi na cesti ... A domišljal sem si, da si lahko ali zlomiš roko oziroma nogo ali pa, v najhujšem primeru, umreš. Nekako se nisem zavedal, da obstaja tudi vmesna pot in lahko pristaneš na invalidskem vozičku. Zdaj vem, da nas je dosti takih, ki smo končali na invalidskih vozičkih.« S temi besedami odgovori 28-letni Matej Lednik na vprašanje, zakaj je v zadnjih letih na več kot petdesetih predavanjih povedal svojo zgodbo – ker si želi, da bi se mladi zavedali, kako jim en sam samcat trenutek lahko spremeni preostanek življenja.

Zlomil si je hrbtenico

Celjan, ki zadnja leta živi na Gorenjskem, je ta trenutek doživel 25. avgusta 2007. Takrat se je s 600-kubično hondo hornet odpeljal proti Mariji Reki pri Preboldu. Z ovinki zaznamovana cesta je ena tistih, na katerih se na Celjskem zgodi največ nesreč. Honda je ostala na cesti, Matej je z zlomljeno hrbtenico in od pasu navzdol negiben obstal v prepadu. Tri mesece je preživel v bolnišnici, nato še pol leta na ljubljanskem rehabilitacijskem inštitutu Soča. »Tam sem bil med ljudmi, ki nas je doletela podobna usoda. Bili so tudi taki, ki jim je prometna nesreča pustila hujše posledice kot meni. Takrat sem spoznal, da sem imel pravzaprav srečo, saj bi se kaj lahko izteklo še slabše. In zato sem se dokaj hitro sprijaznil z usodo. Začel sem gledati v prihodnost, preteklost, kakršno sem poznal do nesreče, sem pustil za seboj,« pripoveduje Matej, medtem ko vedrina in nasmeh ne izgineta z njegovega obraza.

Hitro po nesreči se je pridružil Društvu paraplegikov jugozahodne Štajerske. »Septembra 2008, torej leto po moji nesreči, smo začeli zbirati sredstva za kombi, prilagojen potrebam članov društva. Denar smo zbirali tako, da smo s pripovedovanjem lastnih zgodb in izkušenj širili zavedanje o varni vožnji. Predavali smo po avtošolah, srednjih šolah, na fakultetah in v višjih razredih osnovnih šol,« pripoveduje eden od ustanoviteljev zavoda za inovativno izobraževanje o varnosti cestnega prometa Vozim.

Inženir strojništva

In kako se mladi odzivajo, ko pripovedi o posledicah prometnih nesreč slišijo iz prve roke? »Dostikrat se zgodi, da poslušalci, predvsem kakšno dekle, ne morejo zadržati solza. Ko smo enkrat predavali v učilnici, polni mladih, ki so v nesreči nedavno izgubili sošolca, je bil odziv zelo čustven. Mnogi niso mogli več poslušati in so zapustili predavanje, « se spominja Matej Lednik.

Njegova prometna nesreča se je zgodila le par dni, preden bi moral na fakulteti za strojništvo zakorakati v zadnji semester. Z enoletno zamudo je Matej postal inženir strojništva in se pred skoraj tremi leti zaposlil v begunjskem Seawayu, kjer konstruira plovila in dele zanje. Skupaj z dekletom, ki mu ves čas trdno stoji ob strani, sta se preselila na Gorenjsko.

Matej je bil že pred nesrečo navdušen športnik, saj je bil tudi smučarski učitelj in jadralni pilot. Njegova športna žilica po nesreči ni ugasnila. »Treba je početi stvari, ki te veselijo, ne pa zapirati se doma in se smiliti samemu sebi. Če imaš nekaj, kar te veseli in s čimer se zaposliš, pozabiš na slabe stvari. Tudi zdaj kolesarim, plavam, se potapljam, smučam, ukvarjam z wakeboardom,« pove Matej, ki smo ga to dopoldne prestregli ravno na poti do fitnesa. Tudi če ga ne bi vprašali, bi bilo jasno, da je na stvari od nekdaj gledal optimistično, saj pozitivni žarek v njegovih očeh ni ugasnil niti v trenutkih, ki bi marsikoga zlomili. »Nima smisla žalovati. Treba je gledati naprej,« je prepričan sogovornik, ki upanja, da bo stal na lastnih nogah, ni izgubil. »Najnovejše raziskave se trudijo najti zdravilo, ki bi omogočilo zdravljenje poškodb, kakršne imam. Morda jim nekoč uspe ...« razmišlja Matej Lednik.