Do konca avgusta bo žagal in iskal nevesto

Škržate, ki jih sam raje imenuje škržadi, že od leta 1992 proučuje akademik prof. dr. Matija Gogala. Raziskovalna žilica ga je vodila po raznih krajih sveta, letos sta jih s kolegom dr. Tomijem Trilarjem raziskovala tudi v Grčiji med gorama Olimp in Kissavos (Ossa). Akademik Gogala je za svoje delo prejel številna priznanja, med njimi mednarodno nagrado za življenjsko delo za raziskave vibracijskega sporazumevanja, Insect Drummer.

Po svetu živi 1500 vrst škržadov, v Evropi jih je prek 55 vrst, od teh 12 v Sloveniji. Tri vrste naših škržadov so t. i. gorski (Cicadetta montana). Že leta 1772 ga je prvi opisal Scopoli, ki ga je našel v okolici Idrije. Takrat so mislili, da je to edina vrsta, razširjena po vsej Evropi in še daleč v Azijo. Do danes so v Evropi z novimi metodami prepoznali že 15 vrst gorskih škržadov.

Številnih vrst ni mogoče razlikovati s prostim očesom, zato si znanstveniki pomagajo s proučevanjem njihovega DNK in s pomočjo bioakustike, znanosti o živalskih zvokih.

Ali škržadi pojejo ali cvrčijo? Cvrčijo. Znani raziskovalec teh žuželk, Francoz Michele Boulard, nasprotuje uporabi besede pesem. Pri škržadih gre bolj za šume kot tone, ki pa so ritmično določeni in grupirani. Da bi ponazoril, kako cvrčijo, akademik Gogala vzame v roke plastični kozarček jogurta in ga stiska, tako, da poka: pok, pok, pok.

Pojejo samo samci

Zvok škržadov oddaja zvočilo, ki ga imenujemo timbal. To parno (na obeh straneh) napravo imajo na prvem členku zadka. Njihova značilnost v primerjavi z drugimi žuželkami je tudi ta, da imajo kljunec, ki ga zabadajo globoko v drevo ali vejico in sesajo njegove sokove.

Škržadi ne pojejo zato, da bi nas razveseljevali, nekatere njihovo žaganje tudi moti, ampak da si ženin poišče nevesto. Glasbeni aparat za produkcijo zvočnih aparatov imajo samo samci. Oboji, samci in samice, pa imajo slušne organe in tako si godne škržadovke poiščejo svojega ženina.

Večina vrst se pojavi od junija dalje, nekatere že mesec prej, ne pojejo pa niti vse poletje. Začetek in konec oglašanja sta povezana s starostjo škržada in najdaljšimi poletnimi dnevi. Pri nas bo njihovo oglašanje konec avgusta zamrlo. Večina jih je doslej že odložila jajčeca in pomrla, ličinke pa že pod zemljo sesajo sokove koreninic.

V ZDA živijo nekateri škržadi, ki imajo zelo dolg razvojni ciklus od ličinke do škržada. Pri določenih vrstah traja razvojni krog 13 let, pri drugih 17 let. Takrat ličinka zleze iz zemlje na drevo ali grm, počasi ji oklep na hrbtu poči in izvije se odrasel škržad. Ta poleti v nebo, na rastlini pa ostane njegova škržadica. Pojavi se na milijone škržadov in njihov ciklus zavzeto spremljajo mediji. Ko je baby boom škržadov, lahko, čisto po ameriško, kupite tangice, majice, kape, pivske vrčke in druge izdelke z motivi škržadov.

Eni jih jedo, drugi se jih bojijo

Kakšno je njihovo poslanstvo? Služijo številnim namenom. Ko se izležejo, drevesom gostiteljem rahljajo zemljo, ko ležejo jajčeca, obrezujejo slabotne vejice. So pomemben prehrambni člen med drevesi in stotinami mesojedcev in vsejedcev: vevericami, vrečarji, ptiči, rakuni, krastačami, drugimi žuželkami ter glivami. V jugovzhodni Aziji škržade sušijo, pečejo, pražijo in pripravljajo kot slaščice. Spet drugje, v Maleziji, pa se pleme Orang Asli škržadov boji, saj jih imajo za duhove umrlih.

Na terenu raziskovalci z mikrofonom in včasih z netopirskim detektorjem poslušajo in snemajo napeve škržadov. Ko jih posnamejo, s pomočjo računalnika izrišejo oscilograme ter sonograme. Zvočne vzorce razvrščajo po njihovih fizikalnih lastnostih, kot so frekvenca, dolžina in jakost. Vsaka vrsta ima vsaj en napev, za katerega je pomemben ritmični vzorec. Po napevu ter po kombinaciji z analizo DNK določijo novo vrsto ali ugotovijo že znano. Če se le da, škržada z metuljnico tudi ujamejo.

Večina vrst evropskih škržadov, vsi so rastlinojedci, živi v toplejših predelih, največ jih je na Mediteranu, živijo pa tudi na severu. Nasploh jih je največ v JV Aziji.

V Sloveniji žive tako rekoč povsod. Na Primorskem, Krasu in ob Jadranu je najbolj pogost manin ali jesenov škržad (Cicada orni). Je eden najglasnejših škržadov. Njegovo monotono oglašanje z glasnimi kratkimi čiriki (zaporedje zvokov) le redko prekine daljši čirik. Na drugi strani pa je oglašanje v tropih še glasnejše in izjemno raznoliko. Njihovi glasovi lahko spominjajo na cirkularko, trobento, zobarski sveder ali na piščali in celo na ptiče.

Zanimivosti iz življenja škržadov, ki jih zavzeto ter tudi hudomušno in z ljubeznijo do narave pripoveduje akademik Gogala, je ogromno. Številne je zapisal v knjigo Po zvočnih sledeh za gorskimi škržadi v Evropi in Aziji, SAZU, 2011. Spoznanja in tehnologija odstirajo vedno nove in zanimive pojave. V zadnjem času so se naučili celo prevare, s čim škržada privabiti. S pomočjo električnega stikala klikajo, kar je podobno klikanju samic s krili.

Kogar bo poslušanje njihovega cvrčanja zanimalo, tudi ko bo poletje minilo, njihove napeve lahko posluša na spletni strani: http://www.cicadasong.eu. Spletno stran si je zamislil in jo oblikoval akademik Gogala, posneti pa so številni napevi evropskih škržadov.