Do hiške le iz tega, kar ponuja narava

STRUNJAN – »Smo v čudnih časih. Vedno bolj spoznavamo, da življenje, v kakršno gremo, ni najbolje, da ni koristno ne za nas ne za Zemljo, gradimo prevelike domove, ki jih ne potrebujemo, zmedeni smo glede hrane, saj ne vemo, kaj jemo, otroci samo čepijo pred televizijskimi in računalniškimi zasloni, pogrešamo več stika z naravo pa tudi odrekanj, ker ni denarja, je vse več,« pravi Mitja Horvat, ki se je pred leti odrekel poučevanju telesne vzgoje in se odločil za svojevrstno življenje. Ob spoznavanju, kako smo ujeti v potrošniško-zglobalizirani svet, mu ga marsikdo zagotovo zavida.

»Dve leti sem živel na Krasu in s Krasom v indijanskem šotoru, tudi pozimi, ter spoznal, kako malo potrebuješ. Tam sem kuhal in imel vse, kar potrebuješ za življenje,« pripoveduje o tej izkušnji in spoznanjih ob njej. Zdaj ko si v istrskem Pomjanu ustvarja dom, ga spodbujajo, naj jih deli z drugimi. »Danes imamo o tem, kako živeti z naravo, vsi na voljo obilico informacij iz knjig, s spleta, predavanj in pripovedovanj starejših o tem, kako je bilo nekoč drugače. V najrazličnejših stiskah pogrešamo samo še tisto malo, kar nas spodbudi in opogumi h konkretnemu udejanjanju nakopičenih znanj v praksi, da se povežemo z naravo, da se bolj zavemo, od kod izhajamo, in da se na nazoren način naučimo, kako se da iz vsega naravnega, kar je okoli nas, marsikaj narediti; igrače, vrt, čistila, celo hiše,« pripoveduje o odločitvi za prvo tridnevno delavnico Druženje z zemljo, ki jo je pripravil v pomlad prebujajoči se naravi nad Strunjanom.

Prišle so celotne družine, vikendaši, ki so si prenovili stare kamnite hiše v okoliških istrskih vaseh, in babice, ki se želijo opogumiti za svoj vrt, obogatiti znanje ter izmenjati izkušnje s področja permakulture in življenja z naravo. Dogajanje v tej pisani družbi je preraslo v prijetno družabno in igrivo raziskovanje, sodelovanje, ustvarjanje ter doživljanje narave; spoznavali so zakonitosti uporabe naravnih materialov in ustvarjalno delo na zemlji, obnašanje prsti ob suši, ki vse bolj tare planet, izdelavo zasenčene visoke grede in vkopane grede zelenjavnega vrta, postavitev skupnega ognjišča ter celo, kako narediti kaka-lu – stranišče v grmovju.

Raziskovali so naravo nad strunjanskim klifom in se seznanjali z divjo hrano, ki je v Istri res ne manjka, a je skoraj ne poznamo več, čeprav je povsod pri roki. Horvat o njej pravi: »Tu so kurja črevca, ki jih imamo za plevel, a so izvrstna v solati, pa divji por, divja blitva, kmalu bodo šparglji … Divja hrana ima petkrat več vrednosti kot gojena in je vsepovsod okoli nas.«

Delavnica je potekala ob učenju pa tudi pestri izmenjavi izkušenj. Dobrodošli so bili denimo nasveti Dragice, ki že obdeluje manjše posestvo nad Izolo, pa tudi Maje Kenda iz Portoroža, ki se je v prizadevanjih za lastno, kar se da naravno življenje v samozadostnosti odločila za domačo izdelavo stvari za osebno nego, domačih pralnih praškov in drugih čistil z blagovno znamko Eno. »Vse to se da narediti doma iz naravnih materialov in vse je ekološko neoporečno,« je poudarjala ob seznanjanju preostalih z izdelavo mila, krem, šamponov, pralnih praškov.« Izvedeli so še, da je lahko tudi morska trava v kombinaciji s hlevskim gnojem izvrstno gnojilo, saj zaradi soli v sebi zadržuje vlago in vsebuje tudi minerale ter druge koristne snovi.

Glavna tema in celo nadvse atraktivna pa je bila gradnja dvonadstropnega bivališča, ki je lahko kašča, vrtna uta, ropotarnica, v njem se lahko igrajo otroci ali je celo domek. Ko je vidno rasla iz vsega naravnega, kar je bilo pri roki, so se udeleženci delavnice z neprikritim navdušenjem spremenili v arhitekte, statike, tesarje, mizarje, zidarje itd. »Taka gradnja ni nič novega, tako so si domove po svetu gradili že davno tega. Z vsem spoštovanjem vzameš iz narave to, kar ti ponuja, in si narediš dom. Sodobni umetni gradbeni materiali, za njihovo izdelavo se ne nazadnje porabi ogromno energije, sploh niso potrebni. Iz borovih okroglic smo naredili ogrodje, iz manjših mrežo za stene, najbolj zanimiv pa je blaton, kot pravimo mešanici prsti, peska in slame, ki jo nanašamo na leseno konstrukcijo za stene. Če je burja, se ta posuši že v enem dnevu. Streha bo iz bambusa oziroma kanel, za svetlobo v hiški pa smo našli dvoje zavrženih starih oken,« Horvat opisuje njihov naravni arhitekturni poseg v okolje.

Hiška bo končana na delavnici, ki se bo nadaljevala od 22. do 24. marca, že to soboto, 16. marca, pa vabijo otroke od 7. do 15. leta na šolo naravnih veščin (www.clovekinzemlja.blogspot.com in www.otrocizemlje.blogspot.com), na kateri bodo raziskovali dolino Dragonje in se urili v preživetju v naravi ter branju sledi živali in prisluhnili tišini narave.