Otrokom ne morem pripovedovati in ne bom mogel vnukom, kako junaško sem se deset dni boril za neodvisnost Slovenije, ker sem takrat vedril pri stricu v Avstraliji (v svoj zagovor naj zapišem, da nisem bežal, ampak tja odpotoval pred ključnimi dogodki, na začetku maja). Niti žena se ne more pohvaliti, kako je teritorialcem nosila sendviče in sok, saj je obtičala na počitnicah na Krku in je o zgodovinskih dneh za svojo domovino lahko le poslušala po radiu.
Lahko pa pripovedujeva o 25 letih, ki so sledila veliki in sladki zmagi. O začetni evforiji, ki je jela zlagoma popuščati in prehajati v vse večje razočaranje, danes že skoraj apatijo. O politikih, ki so nas peljali v boj in smo verjeli vanje, skoraj kot so v prejšnji vojni za svobodo zaupali Titu, pa so se v poznejših letih podrekali z umazanimi spletkami in politično-gospodarskimi krajami. In jih je veliko še zmeraj tukaj.
Lahko pripovedujeva, da smo nekdaj po končanem šolanju, sicer že z veliko muje, dobili službo, in to celo za nedoločen čas – zdaj morava otrokom razlagati, kaj to sploh pomeni. S temi službami smo se dokopali tudi do kreditov in si uredili streho nad glavo. Delati pa bomo poskusili, lahko še dodava, čim dlje, ker s penzijami se že zdaj ne da ne živeti in ne umreti.
Bo to naša prihodnost? Da bova z ženo po tem, ko končava svojo pripoved, otrokom priporočila, naj gredo v Nemčijo, Skandinavijo, po človeka dostojno življenje?
Naš sovražnik v resnici ne tiči v Bruslju, kot je nekdaj v Beogradu. Največji sovražnik smo sami sebi. Ko bomo premostili svojo majhnost in sosedsko zavist, ko bomo vzpostavili notranjo enotnost, bomo tudi iz EU potegnili maksimum. Postali tista Švica, o kateri smo sanjali pred 25 leti. Da, to, da bi Slovenci spet zbrali jajca in naredili, kar je za nas najbolje, tokrat popucali pri sebi doma, bova jutri zaželela otrokom. Da to naredimo skupaj. In gremo potem na počitnice, poleti na Krk, pozimi pa v Avstralijo. Delati pa bomo poskusili čim dlje, s penzijami se že zdaj ne da ne živeti in ne umreti. Domen Mal Na kožo
