Kaj pravzaprav je geopark? »To je območje z izjemnimi naravnimi danostmi, na katerem se lokalno prebivalstvo poveže za varovanje narave in v skrbi za razvoj podeželja,« odgovarjajo na Centru za idrijsko dediščino. »Poleg geoloških znamenitosti so v njem predstavljene vse zvrsti naravne dediščine in kulturna dediščina. Osnovne naloge geoparka so zaščita in ohranitev geološke dediščine, izobraževanje za različne skupine – učilnice v naravi in sodelovanje z lokalnimi skupnostmi. Pomembni so povezanost, spoštovanje in sožitje domačinov z naravo.«
Geopark združuje in povezuje naravo, kulturo in tradicijo z najrazličnejšimi aktivnostmi, muzeji, informacijskimi centri, gostilnami, turizmom na kmetijah in lokalnimi trgovinami z domačo obrtjo. Podpira in spodbuja izdelovanje in trženje domače obrti, razvoj turistične ponudbe na podeželju, skrbi za izobraževanje lokalnih vodnikov, prvenstvena naloga pa je varovanje narave in njena promocija.
Geopark Idrija obsega območje občine Idrija. V svetu je mesto znano predvsem po drugem največjem živosrebrovem rudniku na svetu. Območje geoparka je morfološko izjemno pestro, z globokimi in ozkimi grapami in soteskami ter razprostranjenimi visokimi zakraselimi planotami, kar je posledica lege na stičišču alpskega in kraškega sveta. Združuje bogastvo geološke in druge naravne ter kulturne dediščine z gostinsko ponudbo, domačo obrtjo ter s storitvenimi in turističnimi zanimivostmi, ki jih območje lahko ponudi obiskovalcu.
Geopark Idrija je na stiku alpskega in dinarskega sveta. Kar četrtino območja obsega višjeležeči uravnan planotast svet, ki na vzhodnem delu obsega zakraselo planotasto Rovtarsko hribovje. Planote medsebojno ločujejo globoke doline s strmimi pobočji, po katerih tečejo vodotoki, med njimi so mnogi hudourniški. Najpomembnejša sta Idrijca in Belca. Ti sta v idrijski svet zarezali globoki dolini, ki se združita v Idrijski Beli in se kot Idrijca vijeta naprej vse do Mosta na Soči.
Geološko je območje izjemno dobro raziskano. Vzrok gre pripisati rudniku ter stalni prisotnosti odličnih rudarskih, geoloških in metalurških strokovnjakov, ki so v Idrijo prihajali delat in raziskovat. Na območju Geoparka Idrija najdemo bogat niz kamnin vse od karbonskih, permskih, triasnih, krednih do najmlajših paleocensko-eocenskih. Končno geološko zgradbo idrijskemu terenu so dali številni prelomi in še dodatno razpletli geološke razmere na Idrijskem.
Lanene ženske za laneno kulinariko Prvo prireditev bodo pripravili že to soboto, 27. maja, ko se bodo Lanene ženske v sklopu društva Trma v piceriji Ski Bor na Črnem Vrhu nad Idrijo ukvarjale z laneno kulinariko. Laneno seme se je v preteklosti veliko uporabljalo, predvsem za zdravljenje živine, v prehrani pa ni imelo večje vloge. V sodobnem svetu postaja vse bolj pomembno zaradi zdravilnih učinkov, predvsem v surovi obliki. Na dogodku bodo predstavili izdelavo namazov, obogatenih z lanenimi semeni. Zamesili in spekli bodo lanene kruhke in z njimi preizkusili izdelane namaze. Spekli bodo tudi lanene navihančke, pri njihovi pripravi pa bodo uživali predvsem otroci. |
Od tehnike do botanike
Znanstveniki, ki so v Idrijo prihajali zaradi rudnika, niso raziskovali le geologije, temveč tudi botaniko. Osrednja gozdna združba na Idrijskem je dinarski jelovo-bukov gozd v višinskem pasu od približno 400 do 500 m pa vse tja do 1250 m. Gozdovi so po številu praprotnic in cvetnic zelo bogati. Med evropsko pomembne habitatne tipe spadajo rastje na suhih in polsuhih traviščih z mnogo zavarovanimi kukavičevkami ter združbe skalnih razpok, melišč in kamnitih travišč. Posebno pozornost in varstvo si zaslužijo mokrotni travniki in nizkobarjanske združbe. Še pomembnejše je ravnovesje med njimi, kajti le skupno varovanje vseh z njihovim okoljem omogoča njihov nadaljnji obstoj.
Idrijski gozdovi so del Trnovskega gozda, ki se drži sklenjenih gozdnih kompleksov tja do hrvaških sestavov. Tako se tu pojavljajo, živijo in celo množijo vrste velikih sesalcev, med njimi medved, volk, kuna, vidra, divje mačke, jeleni, srnjad in divji prašiči, ter vrste drobnih sesalcev, kot so polh in drugi glodavci, ježi, rovke in netopirji. Med naseljenimi vrstami je zanimiv v 19. stoletju iztrebljeni ris, ki se je najprej dobro množil, v zadnjih 10 do 15 letih pa populacija spet močno upada, tako da mu znova grozi izumrtje. Drugi naseljeni je gams, ki živi na območju skalovitih grebenov in grap ter planotastih prisoj.
Najpomembnejša kulturna dediščina Idrije je povezana s tradicijo 500-letnega rudarjenja. Ohranjene so monumentalne tehniške naprave in stroji. Mesto Idrija z okolico združuje veliko objektov kulturne dediščine, ki pričajo o izjemnem položaju tega območja v proizvodnji živega srebra. Objekti tehniške dediščine so najbolj neposredna priča petstoletnega rudarjenja. Ohranilo se je veliko redkih in celo edinih primerkov tehniške dediščine. Ohranjene vodne zapornice, ki jim pravijo klavže, so izjemen primer stavbarstva in pričajo o izvirni tehnologiji plavljenja lesa za potrebe rudnika. Vedno novi izzivi v pridobivanju rude in proizvodnji kovine so privabljali najvidnejše evropske raziskovalce. Idrija se je razvijala tudi kot mesto z vsemi potrebnimi šolskimi ustanovami, ki so domačim sposobnim posameznikom dajale možnost izobrazbe. Rudarska dejavnost, ki je zaposlovala moško delovno silo, je privedla tudi čipkarsko dejavnost, ki so jo razvijale ženske in jim je dajala dodaten zaslužek.
V okolici je živelo kmečko prebivalstvo. Ohranjene so domačije močnih premožnih kmetov v Spodnji Idriji in velike samotne domačije v Idrijskem hribovju. Stanovanjski in vsi potrebni gospodarski objekti pričajo o gospodarski neodvisnosti teh kmečkih enot.
Vplivni zgodovinski procesi s političnimi in družbenimi spremembami so pustili pečat tudi z objekti nepremične dediščine. To so vojaški objekti iz prve in druge svetovne vojne – vojaške poti, obmejne utrdbe in grobišča. Ti so sicer po nastanku najmlajši, vendar pričajo o pestrem zgodovinskem dogajanju na tem območju tudi v bližnji preteklosti.
V občini Idrija je 14 spomenikov državnega pomena, preostali pa so lokalnega. Idrija je z Almadénom iz Španije z izjemno dediščino rudarjenja živega srebra vpisana na Unescov seznam kulturne dediščine.