GROBLJE – Znameniti lipov drevored v Grobljah, ki naj bi ga zasadili že v Napoleonovih časih, je bil imeniten atelje za številne rezbarje, ki so se udeležili Druženja pod lipami. Tako so v Kulturnem društvu Groblje poimenovali zdaj že tradicionalno prireditev, tudi tokrat pa so v senco dišečih lip povabili številne rokodelce.
Rezbar je lahko poklic
Rezbarji in drugi so se v lipovem drevoredu prvič srečali pred desetimi leti, za druženje pod lipami pa ima največ zaslug Marijan Vodnik iz Domžal, odlični ustvarjalec, učitelj in mentor: »V Trzinu že dvanajst let vodim tečaje, kjer novo znanje v umetniški obdelavi lesa pridobivajo vsi tisti, ki jih zanima rezbarjenje. Zanimivo je, da so med našimi učenci v veliki večini taki, ki so imeli v svojem poklicu veliko opraviti s kovino, zdaj pa jih je pritegnil les. Pomembno je, da se rezbarji, ki ustvarjajo na različnih prireditvah, lahko na tak način predstavijo javnosti.«
Vodnik je lani v lesu upodobil zlato judoistko Urško Žolnir, letos pa se je po odlični sezoni smučarke Tine Maze odločil in v lesu kutine upodobil njen zmagoviti spust.
Roman Kokole iz Zgornjih Stranj pri Kamniku spada med že izkušene rezbarje. »Veliko sem govoril, da bom rezbaril, kar z drugimi besedami pomeni, da sem dolga leta samo omahoval in omahoval,« pove Kokole, ki je pripravil že več lepih razstav svojih izdelkov. »Potem me je Marijan Vodnik le prepričal, da sem kupil primerno orodje in les ter se lotil prvih poskusov. Med drugim sem naredil kar precej velike jaslice, ki jih ob božiču postavimo v domači vrtni uti. Kaj mi pomeni rezbarjenje? V glavnem sprostitev. Šele zdaj spoznavam, da je les zares zahteven material.«
Med Vodnikovimi učenci je bil Živko Širec iz Brinja pri Ljubljani. »Klešem že peto leto, v tem času pa sem s trdim delom pridobil nacionalno poklicno kvalifikacijo in imam tako priznan poklic rezbarja,« je povedal in dodal: »Sem tudi v komisiji za ocenjevanje drugih rezbarjev, ki si želijo pridobiti tak naziv. Priznanje mi veliko pomeni, saj je dodaten navdih in pečat mojemu delu, poleg tega je pomembna tudi večja samozavest.«
Glasba slovenskih dud
Peter Guček iz Križ pri Tržiču se je z dletom, kladivom in lesom spoprijel pred sedmimi leti. Takrat se je upokojil in se odločil, da bo začel obiskovati Vodnikov tečaj rezbarjenja v Trzinu. »Tako sem se enkrat na teden iz domačega kraja vozil v Trzin,« pove Guček. »Marijan Vodnik je zelo dober mentor, ki zna razložiti, kako se obdeluje les, kakšne lastnosti ima in kako se ga lotiti z dletom in kladivom.«
Iz Mežice je na srečanje rezbarjev v Groblje prišel tudi Janez Grauf, ki se ukvarja z zanimivim načinom ustvarjanja z lesom. Po poklicu je elektrotehnik, dobršen del življenja pa je bil zaposlen v mežiškem rudniku. Po delu se je začel srečevati z lesom, sprva s klasičnim rezbarjenjem. »Tega dela sem se učil pri Dragici Čadež,« je povedal Grauf. »Kot večina rezbarjev sem tudi jaz uporabljal dleta in kladiva, kmalu pa sem spoznal, da je to delo po svoje tudi zelo naporno. Roke so trpele, zato sem se odločil za drugačen način ustvarjanja. Zdaj les obdelujem in oblikujem s tremi motornimi žagami, ki imajo različna rezila, in tako nastajajo moje umetnine, ki so največkrat tudi zelo uporabne.«
Zakonca Alojzij in Olga Šmid sta nas na stojnici, na kateri sta predstavila svoje rezbarske izdelke, presenetila z glasbo slovenskih dud. »Tudi Slovenci poznamo dude kot imenitno glasbilo,« je povedala Šmidova, nekoč aktivna članica folklorne skupine Tineta Rožanca. »V belokranjskem muzeju sva ob poizvedovanju našla primerek slovenskih dud in se odločila, da na podlagi tega primerka izdelava svoje,« je povedal Alojzij. »Poseben problem, ki nama ga še ni uspelo rešiti, so ovčje kože, iz katerih je izdelan meh za slovenske dude. Zakaj? Pogosto se dogaja, da se na ovci naseli klop, ko pa kožo ustrojijo, ugotovimo, da je na tem delu nastala čisto drobna luknjica, tako da meh pušča. Upam, da nama bo uspelo najti primerno kožo, da bomo lahko lepo zaigrali na te slovenske dude.«
