KOČEVJE – »Predlani je bil na naši kmetiji trop kakšnih 50 do 70 kosov jelenjadi,« razloži Bojan Goršič, ki ima 80 hektarov veliko kmetijo v Knežji Lipi. Lovski inšpektor je lani odredil odstrel desetih živali, tako da se je trop nekoliko zmanjšal: »A so še vedno v bližini kmetije in hodijo tudi deset metrov stran od hleva, celo pod lopo gredo.«
Goršičevi imajo tipično kočevsko kmetijo, ki je nastala pred dvema, tremi desetletji, ko so kmetje dobili v najem velike površine oziroma območja v zapuščenih kočevskih vaseh. Tam večinoma daleč naokoli ni ne hiš in ne ljudi. Kmetujejo sredi gozdov in na zemlji, ki je še vedno v lasti države oziroma sklada kmetijskih zemljišč in gozdov.
Zato je to kmetijstvo precej drugačno od kmetovanja v drugih predelih Slovenije. Kmetujejo skupaj z divjimi živalmi: medvedi, divjimi prašiči, jeleni in košutami. »Tu so trije tropi jelenjadi in vse imam preštete,« pokaže v tri smeri Andrej Senekovič, ki ima kmetijo v Kačjem in Suhem Potoku: »V prvem tropu je 17 živali, v drugem 12, v tistem tretjem pa 14.« Divje živali se na kmetiji, ki ima 176 hektarov, sprehajajo prosto, tako da jih vidiš sredi belega dne. Ko zagledajo avtomobil, se počasi umaknejo v gozd.
Seveda delajo tudi škodo. Andrej Senekovič pokaže bale sena, ki so jih jeseni zložili ob hlevu. Cela vrsta bal na vrhu ima prežrto debelo plastiko in seno sili ven. Običajno je največji naval jelenjadi januarja in februarja, ko v naravi ni hrane. Živali pridejo še v večjem številu na kmetije in iščejo hrano. A bale, ki so jih raztrgale, so neuporabne, razloži Senekovič, ker so divje živali lahko bolne in to prenesejo na domače: »Zato lahko te bale le odvlečem stran, da jih bo jelenjad pojedla do konca.«
Tako velikih kmetij, kot jih imajo na Kočevskem, ni mogoče ograditi. Oziroma je to prevelik strošek. »Zaprosil sem za subvencioniranje ograj za njive, a se je izkazalo, da bi moral prispevati od 1000 do 1500 evrov za ograditev enega hektarja. To je, žal, prevelik strošek,« pravi Bojan Goršič. Pa tudi če bi mu uspelo vse ograditi, ni rečeno, da bi divje živali ostale na drugi strani ograje. Senekovičevi, na primer, imajo med gozdom in sadovnjakom, ki je tik ob hiši, tri ograje za ovce, pa se jelenjad sprehaja nekaj deset metrov stran od hiše. In niti električna ograja, ki bi lahko ubila človeka, ni ustavila medvedke, pravi Andrej Senekovič: »Elektrika jo je le razjezila, da je ograjo preprosto podrla.« Ali pa je pod njo skopala luknjo in tako dosegla svoje. Lakota je pač dober motivator. Divje živali pa niso neumne.
Škoda tudi na drevju
Letošnja zima ni bila tako huda, vendar je jelenjad pri Senekovičevih obgrizla tudi lubje na sadnem drevju. »Škoda ni velika, pravijo ocenjevalci, a jelenjad v resnici uničuje stare sadne sorte, na katerih bi morali graditi kočevsko zgodbo. To staro sadno drevje, ki tu stoji že sto let, je v resnici velik kapital,« pravi Senekovič in opozori na raziskave, ki so jih opravili v Avstriji in ki dokazujejo, da imajo te odporne stare sadne sorte neverjetno veliko pozitivnih učinkovin.
Potem pokaže drevesa, kjer so živo opečnate rane odtrganega lubja. »Vsega pač ne moremo zagraditi, ker žival, če hoče, vedno najde pot,« pravi sogovornik. Za pokušino je z visoko ograjo ogradil mlad oreh, saj želi na kmetiji imeti čim več vrst oreha. Pa je vsaka veja, ki je malce pokukala izza ograje, že obžrta …
Pred pomladnim napadom jelenjadi
Zdaj, ko se v primerjavi z večino drugih predelov v Sloveniji z veliko zamudo tudi na Kočevskem prebuja pomlad, kmete na tem območju čaka še ena preizkušnja. Divjad se bo začela pasti na njihovih travnikih. »Jelenjad je pašna žival, saj 80 odstotkov hrane dobi s pašo,« razloži Bojan Goršič. To pomeni, da popase določena območja na travnikih kmetov in že tako pozno pomlad še prestavi za kakšen mesec. Kmetje pa na takih območjih kosijo manj in imajo manjši donos na hektar.
To je pokazala tudi lanska raziskava, ki so jo opravili strokovnjaki biotehniške fakultete na treh kočevskih kmetijah: v Novih Lazih, Kačjem Potoku in Starem Bregu. Ugotovili so, »da je bil v letu 2014 povprečni optimalni skupni pridelek (obravnavanje zavarovano) zračno suhega travinja na Kočevskem 8,2 tone na hektar, skupni izpad pridelka zaradi paše (obravnavanje nezavarovano) jelenjadi pa je znašal 52 odstotkov (4,3 tone na hektar).« Povedano preprosto: zaradi paše jelenjadi so imeli kmetje kar za polovico manj sena!
Kočevski kmetje že vrsto let ponavljajo: »Že trideset let hranimo košute.« In upajo, da bo država te posebne razmere za kmetovanje razumela in jih temu primerno obravnavala. Vsekakor pa manj mačehovsko, kot to počne zdaj.