Divjad spravlja kmete v obup

Dvajset ogorčenih kmetov iz Ilirske Bistrice zahteva ureditev stanja na obdelovalnih kmetijskih površinah, ki ga povzroča divjad, saj je škoda presegla vsako dopustno mejo. »Kmetje takšnega stanja ne moremo niti nismo pripravljeni več prenašati. Odgovorni morate revidirati izvajanje koncesijske pogodbe med Lovsko zvezo Slovenije in državo. Sprejeti morate ukrepe, da se zmanjša število zveri in divjadi na raven, ki jo slovenski prostor brez večje škode na obdelovalnih površinah prenese,« so med drugim zapisali v protestnem pismu, ki so ga naslovili tudi na predsednika države, ministrstvo za kmetijstvo in okolje, Lovsko zvezo Slovenije in varuha človekovih pravic. »Hočemo biti le gospodarji na svoji zemlji, ne pa da je rezultat našega dela prepuščen na milost in nemilost delu posameznikov in institucij.«

Ograjene njive kot taborišča

Eden večjih kmetovalcev na Ilirskobistriškem je Stane Penko z Ratečevega Brda, ki se ukvarja predvsem z živinorejo. V hlevu in na pašnikih ima 45 glav živine, obdeluje več kot 30 hektarov kmetijskih zemljišč. V zadnjih letih zaradi divjih prašičev ne orje več kot polovice njiv. »Obdelovali bi lahko deset hektarjev, če nas divji prašiči zadnja leta ne bi tako ogrožali. Lovci pravijo, naj njive ogradimo, vendar so zemljišča razdrobljena in je nemogoče vse zavarovati z mrežo,« opozarja Stane. Tudi ograjevanje je drago. Koli iz akacije, mreža in električni pastir stanejo, kmetje plačujejo za nekaj sto evrov višje položnice za elektriko zaradi polnjenja električnih ograd. Zaradi teh so njive podobne vojaškim taboriščem, zato so kmetje odločno proti ograjam.

Stane je opazil, da na Ratečevem Brdu, ki je kmetijska vas, letos ni niti ene njive z žitom. To kaže, da se ga tu ne da več gojiti. »Lani, ko je bila velika suša in je cena koruze poletela v nebo, so nam prašiči uničili več kot hektar posejane koruze. Lovci so mi ponujali 200 evrov odškodnine. Še za semensko koruzo sem dal več,« se jezi Stane.

Kmetje so kupovali sodobne stroje, ki zdaj stojijo na dvoriščih. »Lani smo morali kupiti 50 bal sena po 50 evrov na balo, pet ton koruze v zrnju po 300 evrov za tono, kar znaša 1500 evrov, za ocenjeno škodo pa smo dobili povrnjenih 500 evrov. Saj razumem lovce, da ne morejo delati čudežev, spremeniti je treba zakone in zapovedati večji odstrel.« Lovske družine namerno ne dosegajo niti tretjine načrtovanega odstrela divjih prašičev, so prepričani kmetje. »Predstavniki lovske zveze so priznali, da se zavedajo problemov, ki jih povzroča divjad, a jih ne morejo obvladati. Ampak – kako so lahko leta 1798, ko so puško še basali s smodnikom, odstrelili divjad po odloku Marije Terezije, danes, ko lovec na daljnogledu puške vidi prašiča na 500 metrov, pa to ne gre,« se sprašuje Penko.

Le meglene obljube

Kmetom je dovolj, da podnevi sadijo, divji prašiči pa jim čez noč vse pojedo. Ko so marca letos o tem problemu govorili na okrogli mizi v Litiji, je predstavnik lovcev dejal, da je mislil, da bo dvorana polna kmetov, pa jih ni prišlo niti 30. Kdo lahko pričakuje, da bodo kmetje hodili na okrogle mize in tam poslušali le meglene obljube, po katerih ostane vse po starem, pravi Stane. Dodaja, da imajo kmetje po Sloveniji podobne izkušnje. Pristojnim opisujejo svoje probleme, vendar ti na to pozabijo takoj po koncu razprave, največkrat pa se jim tako mudi, da poberejo šila in kopita kar med sestankom.

»Če bom moral na svoji njivi le kositi travo, koruzo pa bom prisiljen kupovati po tako visoki ceni, bom verjetno opustil kmetijstvo. Da bi iz drugih dohodkov pokrival izgubo, pač ne gre,« sklene Stane Penko.