Včeraj je dr. France Bučar praznoval 90. rojstni dan. Kdo je dr. Bučar? Partizan, pravnik, profesor, publicist. A dr. Bučar je več kot to. Če je v sedemdesetih letih izgubil profesuro na ljubljanski pravni fakulteti, je bil v osemdesetih ena središčnih osebnosti demokratičnih gibanj. Če rečemo, da je bil med ustanovitelji Nove revije in eden od avtorjev 57. in 95. številke Nove revije, povemo premalo.
Bil je povsod
France Bučar spada med tiste intelektualce, ki niso delovali zgolj v enem krogu. Če rečemo, da je bil disident, povemo premalo, ker je v svoji biografiji prenašal tudi pripadnost partizanskemu gibanju. Če rečemo, da je bil pravnik, povemo premalo, ker družbe ni razumel zgolj skozi paragrafe. Če rečemo, da je bil eden od soavtorjev slovenskega nacionalnega programa, povemo premalo, ker je sredi osemdesetih sodeloval tudi na sestanku v gostilni Mrak, na katerem so se srbski in slovenski intelektualci pogovarjali o mogočih smereh razvoja tedanje SFRJ.
Ena od mogočih smeri razvoja bi bila tudi demokratizacija SFRJ – a so v Beogradu začeli snovati memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti, ki je bil poudarjeno nacionalističen. Če bi trdili, da je padal v krog meščanske desnice – to karakteristiko mu je nadela Udba, bi povedali premalo, ker je dr. Bučar sodeloval tudi v razpravah, ki so jih sprožili v novih družbenih gibanjih, v teh razpravah pa so se zelo različni ljudje ukvarjali z vprašanji prihodnje ustavne ureditve. Krožek si je nadel oznako Koordinacija novih družbenih gibanj. Če rečemo, da je pripadal krogu Društva slovenskih pisateljev, ki je snoval novo slovensko ustavo, povemo premalo, saj dr. Bučar ni pisatelj, ampak publicist, pravnik, mislec svojega časa.
Državnik, ne politik
Če bi na zemljevid dogodkov osemdesetih let postavili deset ključnih pobud, bi ugotovili, da dr. Bučar skorajda nikjer ni manjkal. Sodeloval je pri pisanju Majniške deklaracije in pri pisanju ustave. Bil je član kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic, obiskoval pa je tudi zasedanja Pastoralnega občnega zbora. Kot kristjan je brez zadrege sodeloval v razpravi z novimi družbenimi gibanji. O ustavnih vprašanjih se je hkrati pogovarjal s sociologi, filozofi in pravniki. Pa tudi z mirovniki, s pisatelji, člani gibanja za pravice homoseksualcev in z aktivisti duhovnih gibanj.
Zakaj so profesorja vabili v tako zelo različne krožke? Bodimo natančni: Bučarja so vabili v tiste krožke, kjer so znali ceniti stališča svobodnih ljudi. Profesor namreč ni človek, ki bi nekaj povedal zato, da bi komur koli ugajal. Pove, kar misli, da je prav, četudi s tem ne ugaja. Profesor Bučar ni imel nikdar tistega političnega talenta, ki danes prevladuje in ki temelji na ugajanju. Ko je kandidiral za ljubljanskega župana, je gladko pogorel. Ko je kandidiral za predsednika republike, je gladko pogorel. Dr. France Bučar je nedvomno državnik. Ni pa politik. Bolj natančno: ni človek, ki bi ustrezal sodobni definiciji politike.
