LJUBLJANA, MARIBOR – Ko se je ministrici za zdravje Milojki Kolar Celarc (šele po več mesecih in na podlagi ugotovitev zdravstvenega inšpektorata) uspelo prepričati, da čakalne vrste v zdravstvenih ustanovah niso tako dolge le zaradi pomanjkanja denarja (da so v nekaterih javnih zdravstvenih ustanovah čakalne vrste celo namenoma podaljševali zato, da bi lahko dobili več denarja), je končno napovedala, da bo v bližnji prihodnosti vsekakor odločno ukrepala. Kako pa? Tako, da bodo vodstva prav vseh javnih zdravstvenih zavodov prejela navodilo, s katerim jih bo ministrica pozvala, naj v revizijskem postopku preverijo svoje čakalne sezname in jih po potrebi prečistijo! Pa bo to za zdaj res zadostovalo za odpravo ene od ključnih pomanjkljivosti našega zdravstvenega sistema, ki – glede tega se najbrž vsi strinjamo – ne deluje več tako, kot bi bilo zaželeno (nujno treba).
Njeni sodelavci se strinjajo z njo
Kot rečeno, ministrica je prepričana, da vzrok za zdajšnje zadrege v nobenem primeru ni in ne more biti pomanjkanje denarja (z njo se povsem pričakovano strinja tudi vršilec dolžnosti generalnega direktorja direktorata za zdravstveno ekonomiko Tomaž Glažar, saj poudarja, da se dolgih čakalnih vrst otepajo povsod po Evropi in da so se čakalne vrste na Švedskem, kjer so za njihovo krajšanje namenili nenavadno veliko denarja, celo podaljšale), zato pa ji je všeč zamisel o uvedbi 150 referenčnih ambulant, v katerih se bodo splošni zdravniki lahko letos bolj in bolje posvečali bolnikom ter jih potem v manjšem številu napotili k specialistom. Jasno, tisti zdravstveni zavarovanci, ki jih splošni zdravnik ne bo napotil k specialistu, zagotovo ne bodo končali niti v čakalni vrsti. Kako preprosto, če vas splošni zdravnik ne bo spustil k specialistu, ne boste v čakalni vrsti in je niti ne boste mogli s svojim čakanjem podaljševati. Mar opisana domiselnost ministrice Kolar Celarčeve ne spominja že nekoliko na Andersenovo pravljico o novih cesarjevih oblačilih?
Jasno, slovenskih volivcev (zdravstvenih zavarovancev) ni težko prepričati, da je nekaj črno in nekaj drugega (že zato, ker je prvo črno) snežno belo. Zadostuje, da jim pred nosom pomahaš z rdečo cunjo oziroma da jih spomniš, kako se pri nas na operacijo hrbtenice v povprečju lahko čaka tudi do 546 dni, na operacijo krčnih žil do 312 dni, na operacijo kile (pri odraslih) pa do 209 dni itn.
Pri tem pa ministrici za zdravje in njenim sodelavcem niso v pomoč samo znani varčevalni argumenti šefa Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) Sama Fakina. Ne, s svojim Sistemskim načelnim mnenjem glede ocene ugotovljenih tveganj v zdravstvenem sistemu in priporočili za ukrepanje jim je na pomoč priskočila tudi Komisija za preprečevanje korupcije (KPK). KPK je namreč prav v minulem mesecu opozorila tudi na to, da predvsem čakalne vrste pomenijo visoko korupcijsko tveganje, da pa javni zdravstveni zavodi kljub temu tega tveganja, povezanega prav s čakalnimi vrstami, v svojih načrtih integritete ne zaznavajo in jih posledično niti ustrezno ne obravnavajo. KPK je to svoje opozorilo še dodatno podkrepila z dognanji na podlagi analize čakalnih vrst v Ortopedski bolnišnici Valdoltra. Še huje pa je, da ob vsem tem zavarovancev ni težko celo prepričati, da velikokrat na neki poseg predolgo čakajo tudi po svoji krivdi. Zakaj že? Ker se pustijo nepravilno uvrstiti na čakalne sezname. Neverjetno.
Tudi zdravstveni inšpektorat je glede vodenja čakalnih seznamov pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti začel več, kot sam rad poudarja, zahtevnih in dolgotrajnih prekrškovnih postopkov, vendar je nadzor naključno najprej uspešno končal samo v Ortopedski bolnišnici Valdoltra, kjer je izdal 16 odločb o prekršku (prejelo jih je osem odgovornih oseb in tudi še pravna oseba za vsako izmed teh). V Valdoltri so poleg tega morali plačati 15.000 evrov globe tudi potem, ko je lani Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) preveril, kako je s čakalnimi vrstami v vseh 11 slovenskih izvajalcih ortopedskih operacij kolka in kolena. ZZZS je sicer nepravilnosti odkril pri vseh obravnavanih izvajalcih.
Konec minulega tedna nas je razveselila novica (še posebno so se je zagotovo razveselili v Mariboru in na Štajerskem), da edini, že dotrajani rentgenski aparat, ki ga imajo na oddelku za kardiologijo in angiologijo mariborskega univerzitetnega kliničnega centra ter ga uporabljajo za opravljanje invazivne srčne diagnostike in akutnih interventnih posegov, znova deluje. Zakaj pa je bila to tako razveseljiva novica? Ker je bil pred tem prav ta aparat (po 14 letih neprekinjenega delovanja) več dni v okvari in so morali paciente, ki jih je prizadel srčni infarkt, iz Maribora peljati v Celje, zunaj delovnega časa in ponoči pa celo v Ljubljano. Ker se je nujni nakup novega aparata – čeprav je denar zanj menda že nekaj časa na voljo – zavlekel zaradi zapletov z razpisom. Ne, dotrajane naprave in njihove okvare niso najpomembnejši vzrok za vse daljše čakalne vrste v bolnišnicah in klinikah, kljub temu pa nazorno ilustrirajo razmere, zaradi kakršnih so prevečkrat v zadregi naše zdravstvene ustanove in (posledično) tudi slovenski zdravstveni zavarovanci. |
