Pošta, železnice, ministrstva, zdravstveni domovi, tožilstvo ... Vsepovsod sami dolgi nosovi. Ker so verjeli. Na dano besedo in priloženo spričevalo. Zato so jih zaposlili in jim dali celo mikavno plačo, tudi skoraj 5000 evrov bruto. Zraven so primaknili še kakšen tisočak za službene poti, kave in druge priboljške. In tu je še službeni avtomobil.
Če najprej omenim sanjsko službo Igorja Šimenca v suknji generalnega sekretarja Slovenskih železnic. Ker je veljal za strokovnjaka in ker je pokazal diplomo mariborske ekonomsko-poslovne fakultete. »Ko je bil že dve leti v samem vrhu železnic kot desna roka generalnega direktorja, se je decembra 2004 izkazalo, da je vse po vrsti preslepil. Diploma je bila ponarejena,« Šimenčev veliki met s klavrnim koncem zaobjame Marko Tancar s Slovenskih železnic, od koder je val preverjanj pljusknil po javni upravi. In z njo tudi po državnih podjetjih.
Ponarejeno skrpucalo
Pisali sta se leti 2005 in 2006. Pregledovali so vsepovprek. V prestolnici in celo v najmanjši slovenski vasi. Samo da je dišalo po državnem, javnem. In glej ga – Ivan Simčič. Že takrat, s ponarejenim spričevalom na obrambnem ministrstvu. In še 111 drugih ponarejevalcev med javnimi uslužbenci. »Na Univerzi v Mariboru smo zato brž poskrbeli, da naših listin ne bi bilo več mogoče ponarejati. Diplome zato odtlej izdajamo na papirju, zaščitenem z vodnim žigom, na njej pa so še drugi varnostni elementi,« mariborske ukrepe oriše svetovalka štajerskega hrama učenosti Vanja Borovac.
Na las podobnih načinov so se oprijele tudi druge slovenske univerze. Od takrat med ponaredki ni več veliko domačih spričeval in diplom. Je pa zato več tujih, še posebno iz precej oddaljenih fakultet. Recimo arabskih. »Ampak, veste, niso vsi ponaredki izjemno dobri. Ne, ne! Nekaj jih je tudi zelo zanič. No, in takšno je bilo recimo zgoljufano potrdilo o diplomi z neke egipčanske fakultete, ki se je na moji mizi znašlo pred petimi leti. Jojmene, kakšno skrpucalo. Že od daleč je bilo mogoče opaziti, da gre za ponaredek,« eno od mnogoterih zgodb pri preverjanju tujih diplom opisuje Vladimir Simič, predsednik univerzitetne nostrifikacijske komisije.
Nasankano ministrstvo
Luka Peklar, nekdanji predsednik sveta Mlade liberalne demokracije, je presneto dobro vedel, da ne sme zamočiti. Ponaredek mora biti natančen. Brez napake. Kar pa mu je tudi uspelo – s prevaro sredi leta 2003 nostrificirati diplomo beograjske pravne fakultete in se z njo zaposliti v kadrovsko-pravni službi pri Pošti Slovenije. Dokler ni udarila resnica, z njo pa tudi slovo. Pa ne samo od pošte. Tudi od stranke LDS in njenega podmladka. »Ker tako zahteva statut stranke. Konec koncev je šlo za občutno politično škodo,« časovno kolesje v avgustovske dni leta 2005, ko so na pošti Peklarju stopili na prste, vrti zdajšnji predsednik podmladka LDS Borut Cink. »Ja, takrat je iz vrst podmladka tudi padla pobuda, da ministrstvo spremeni pravilnik o pregledovanju pristnosti diplom.«
Pa ga – kako tipično slovensko – pač ni. Zato je tu sveža zgodba o ponarejeni diplomi. Spet z beograjskim žigom. Le da gre v tem primeru za ekonomsko fakulteto, na kateri naj bi diplomiral Boštjan Peterman, kar je dokazoval na visokošolskem ministrstvu takratnega ministra Gregorja Golobiča. In to tudi – dokazal. Ter dobil službo pri Leu Oblaku. Za dober denar. »Ja, sprva je dobro delal, potem pa se je le izkazalo, da njegovo delo ni najbolj učinkovito. Da mu manjka strokovnosti.« Zato je v Beogradu preveril njegovo izobrazbo in sprevidel, da Petermana ni bilo niti blizu beograjske fakultete, s čimer je seznanil ministrstvo, odgovorno za nostrifikacijo diplome, pa tudi univerzo, ki si z ministrstvom pri tem podaja roko.
»Pri tem pa seveda drži, da ne komisija ne ministrstvo ne preverita, ali je potrdilo o diplomi pristno, saj bi s tem postopek bistveno podaljšali in podražili,« je brez dlake na jeziku povedal Simič. Dober ponaredek tako pade skozi sito, pa čeprav je overjen. Kajti tudi notarji niso poklicani za prepoznavanje ponaredkov. »Med overjanjem listine zgolj preverimo, ali ima originalni dokument žig in podpis in ali je kopija, ki jo overimo, enaka izvirniku. Pozorni smo tudi na sumljive dokumente. Če se že na prvi pogled opazi, da so ponarejeni, potem jih ne overimo. To je vse,« svoje poslanstvo oriše Marjana Tičar Bešter, predsednica Notarske zbornice Slovenije.
Nikoli končana gonja
»Nič na tem svetu ni popolno,« doda Simič, opominjajoč na zgodbo o slovenskem literarnem junaku Martinu Krpanu, ki prav tako ni bil čisto brez napak. Da si je zavaroval hrbet, je pometel kar z varuhi zakona – bil je torej iznajdljiv kot Ivan Simčič. Ali pa Igor Šimenc in Luka Peklar. Ker je ponarejanje pač dobičkonosno, kazni pa sila mile. Zgolj pogojne. In takšne je sodišče tudi prisodilo tako Šimencu kot Peklarju, katerima ni bilo treba vrniti niti zaslužka. »Pravne podlage za vrnitev denarja ni, ker je Šimenc delo vendarle opravil, čeprav s ponarejeno diplomo,« nit pogovora za hip vnovič prevzame Tancar s Slovenskih železnic.
»Res se sliši nepopisno lepo in čudovito, saj morebiti tudi je, dokler te ne dobijo. In verjemite, dobijo te prej ali slej, takrat pa se začne gonja, ki ji ni videti konca,« mladostno nepremišljenost obžaluje Peklar, ki je po razkritju izkusil nemalo gorja. »Čeprav sem odplačal svoj dolg, še zmeraj ne morem povsem normalno zaživeti. Še vedno se moram na vso moč truditi in dokazovati. In veste, ni dovolj, da se izkažeš enkrat. Iz dneva v dan se moraš, a tudi potem nisi deležen zaupanja,« poskuša Peklar od ponarejanja odvrniti slehernika, ki se namerava podati na ravno in hitro pot, ki zavoljo ohlapne zakonodaje omogoča službo v javni upravi. Katja Mihelj Nagode iz javne uprave dodaja, da če listin ne zmorejo preveriti, zadostuje izjava kandidata o tem, da so pač verodostojne.
Nasankanih uradov in ministrstev bo torej še veliko, osramočenih prav tako. Po vzoru ljubljanskega tožilstva, ki je že v sedemdesetih letih s ponarejeno diplomo višje upravne šole v Ljubljani zaposlilo Zorico Andjelković. Kar pa so sprevideli šele sredi poletja leta 2003. Po skoraj treh desetletjih. »Očitno je pokazala dovolj znanja. Ja, to je velikokrat pomembnejše od diplome,« razmišlja Simčič, zatrjujoč, da se celotnega sveta pač ne da popraviti. Niti z zakoni in pravilniki ne. Konec koncev prav takšni kot pri nas veljajo tudi pri sosedih – ohlapni torej. Vendar sta etika in morala vseeno za stopnico ali celo dve višje. Očitno zaradi bolj moralnega pravljičnega junaka. A imamo ga tudi pod Alpami. Sliši na ime Kekec.
Odlikuje jih inteligenca
So sposobni. Spretni v razmišljanju. Predvidljivi. Uspešni. In izjemno prepričljivi, sicer jim nihče ne bi verjel na besedo. In jih tudi ne bi zaposlili. Tako ponarejevalce spričeval in diplom oriše Peter Umek, profesor s fakultete za varnostne vede. »Še nečesa ne smemo spregledati. Zanje je značilno, da se znajdejo v veliki stiski, ker recimo ne izpolnjujejo pogojev za službo, kar jim zaradi različnih ovir ni uspelo. Ker niso imeli časa, so bili leni ali zaradi drugih razlogov. Zato goljufajo. Zaradi želje po pomembnosti, dobičku. Ja, in tega je zelo veliko. Vendar se o tem ne govori. Ker so opeharjene inštitucije – tega se namreč sramujejo. Zato ponaredkov ne obešajo na veliki zvon.«
Krompir ali plastika
Prazni formularji in žigi. Korak do ponaredka. »In to precej lahkoten, saj je na trgu vsega v izobilju. Formular, in to kakovosten, dobiš že skoraj za vsakim vogalom,« bogato ponudbo povzame Andrej Dvoršak, zasebni detektiv in strokovnjak za preverjanje dokumentov. »Pri žigu pa je treba več spretnosti. Po navadi ga ponarejevalci izdelajo kar sami. In to po starih metodah. Recimo iz napol kuhanega in po sredini prerezanega krompirja, na katerega odtisnemo žig z izvirnika in ga prekopiramo na ponaredek. Podobno si lahko pomagamo s svežim jabolkom. Ali pa s kuhanim jajcem, ki ga preprosto, brez lupine seveda, zakotalimo po žigu. In s takšnimi pripomočki lahko ustvarimo precej kakovosten žig. Na pogled je povsem enak izvirnemu. Nekoliko slabši pa je iz lesa, plastike ali katerega drugega tršega materiala, saj pri kopiranju ne obdrži oblike. Pa tudi ne velikosti črk. Zato mu lahko hitreje pridemo na sled, kar seveda goljufi vsekakor vedo. Kot jim je presneto dobro znano, da je na računalnikih sila težko prepoznati ponarejen žig. A tega je tudi zahtevneje narediti.«
Moralna packa
»Ne, nisem ponaredil diplome. To pa ne! Sem pa priredil potrdilo o diplomiranju. Ampak samo za tri tedne,« se poskuša na prvi breg vrniti Črt Kanoni, nekdaj svetovalec za odnose z javnostjo pri obrambnem ministru Karlu Erjavcu. Svetovalec s predčasnim slovesom, ki je odšel septembra 2007. Med valom vseslovenskega preverjanja. Ker je spremenil potrdilo koprske fakultete za menedžment. Če je na njem prej pisalo, da mora opraviti še štiri izpite in spisati diplomo, je Kanoni obveznosti mirno izbrisal in potrdilo opremil s trditvijo, da je študij že končal. »Vse to zaradi ženine bolezni. Hotel sem samo, da čim hitreje ozdravi in se ne obremenjuje z mojim študijem.« A želja ni bila uslišana. Kajti ponaredek so razkrili in Kanoni je, čeprav ta diploma ni bila pogoj za njegovo zaposlitev, letel z ministrstva. In povrhu dobil še moralno packo, kot ji pravi sam. »Čeprav moj primer še zdaleč ni podoben Simčičevemu, ki je spričevalo ponaredil iz čiste preračunljivosti, jaz pa iz obupa. Ker sem izgubil razsodnost. Ker sem človek čustev, ne le razuma. Konec koncev pa sem to, kar sem zapisal na ponaredku, po treh tednih tudi dosegel. In diplomiral.« Preverjeno!
