KRANJ – Morda bi bilo umno poiskati drobno pest mehke grude in bi tja posejali svojo dobroto, kajne? In kdor bi to zmogel, potem ne bi spraševal, kaj je to sreča. Dimnikarji, ki se z lestvijo sprehodijo mimo nas, so sajasti in umazani, a simbolizirajo srečo, zato se vedno primemo za gumb, kot veleva običaj. Presenetil nas je klic gorenjskega družinskega podjetja Dovrtel iz Kranja, ki dimnikarsko službo opravlja na območju 10 gorenjskih občin (Kranjska Gora, Jesenice, Radovljica, Tržič, Naklo, Mestne občine Kranj, Preddvor, Šenčur, Cerklje in Komenda): »Ljudem, ko jim potrkamo na vrata, želimo biti prijatelji in jim s svojim znanjem pomagati prej, kot nas sami prosijo. Hodimo od vrat do vrat in v vseh teh letih smo spoznali vse plati človekovega vsakdana. Med našimi strankami imamo tudi take, ki s svojimi nizkimi dohodki komajda skrpajo dneve v mesecu, sploh težko je upokojencem. Radi bi dodali košček v mozaik slovenske solidarnosti in pomoči sočloveku.«
Povedali so nam, da bodo obiskali 10 starejših strank ter jim dimnike, kurilne naprave in kar je še dodatnega očistili strokovno, a brezplačno. »Pravzaprav ne bo brezplačno, račun za opravljeno storitev je treba izdati in od tega odtegniti tudi davke in prispevke, zato bomo celoten strošek opravljenega dela in stroškov dela pokrili sami iz lastnega žepa,« je dejal ustanovitelj podjetja Rudolf Dovrtel in povedano mislil dobesedno! Oče, ki je začel obrt, ter sinovi, ki mu sledijo, pa še vodstveni uslužbenci podjetja so na plan potegnili denarnice. Vsak od njih bo pokril storitve eni izmed 10 starejših strank. »Veste, v imenu naše Slovenije se skriva beseda ljubezen v jeziku, ki ga prepozna ves svet, redki pa besedico love najdejo v še eni slovenski besedi: človek. Mi jo razpoznamo, in ker smo v svojem poklicu nekako celo zavezani, da prinašamo srečo, je brez tega, da je vsak od nas v prvi vrsti ne podjetnik, temveč človek, ne moremo podeliti,« je razložil direktor podjetja Iztok Dorič. Pri Dovrtelovih vedo, da je njihov prispevek droben, toda hkrati upajo na odziv kolegov iz lastnega ceha. »Če zmoremo mi, lahko nekaj podobnega naredijo za soljudi tudi drugi. Ne moremo napovedovati, a vendar menimo, da nam bodo z dobro voljo, nekaj lastne strokovnosti in predvsem človečnosti sledili tudi drugi dimnikarji po državi,« je dejal Simon Dovrtel in sledil zgledu očeta s plačilom storitev naslednji stranki.
Popolnoma brezplačno
Skupaj z dimnikarjema Janom Dovrtelom in Darkom Milanovićem smo se odpravili do Ivanke Erman v Studenčice pri Lescah, pozvonili na vrata in povedali, da smo prišli očistit dimniške in kurilne naprave, kot je bilo napovedano in je predpisano. A da bo to za vdovo, ki živi sama v lično obnovljeni kmečki hiši, popolnoma brezplačno. Seveda, prišli smo na dan, ko se vsevprek laže, pa nas je Ermanova najprej debelo gledala, a sta dimnikarja poprijela za svoje orodje. Milanovič je šel čistit kurilne naprave v pritličju, Dovrtelov najmlajši pa je smuknil na streho in začel ometati dimnike. Ko sta dimnikarja pospravljala svoje orodje, ju je Ermanova še vedno malček čudno gledala. Fanta sta ji skozi s sajami zamazan nasmeh še enkrat povedala, da je storitev res opravljena po Gorenjcem najbolj prijazni ceni, saj je račun zanjo poravnal kar ustanovitelj podjetja Rudolf Dovrtel. Ob kavi in prijazno postreženem pecivu smo si izmenjali nasmehe, Ermanova nam je povedala, da ima naročene Novice in da nas rada bere, dimnikarja pa sta na koncu povzela: »Sreča ni vedno seštevek številk. Prava vrednost sreče je v priložnosti nekomu polepšati dan.«
Dimnikar je lep in dober poklic Leta 1978 je Rudolf Dovrtel, doma iz Ljubnega na Gorenjskem, začel dimnikarsko obrt po spletu okoliščin. »Najprej sem hodil v šole, po osnovni izobrazbi sem gumar. Potem sem šel v strojništvo, nato pa diplomiral na kranjski fakulteti za organizacijske vede. V Mariboru sem končal še dimnikarsko šolo ter začel pri 42 letih delati kot dimnikar. V Radovljici so potrebovali dimnikarja, prejšnji je tragično preminil, in nujno iskali domačina, tako sem se odločil, da prevzamem to delovno mesto, postal sem dimnikar. Septembra sem oblekel dimnikarsko obleko, mama pa me je vprašala, ali sem zato diplomiral, da bom ometal dimnike. A sem ji čez pol leta povedal, da je ta poklic lep in dober.« Ko je ustanavljal dimnikarsko podjetje, je bila težava z imenom. Pravnik mu je svetoval, naj se poimenuje po njegovem priimku in da bodo to ime podjetja lahko nosili tudi otroci. Potomec slovaškega očeta in mame Poljakinje je prvega dimnikarja zaposlil po dveh letih. »Podjetje ima danes zaposlenih dvainštirideset ljudi, od tega le trije naši zaposleni nimajo dimnikarske poklicne šole. Tudi dekleta, ki skrbijo za delo v pisarnah, so prave, izšolane dimnikarke, zato ker je treba poznati stroko,« je razložil Iztok Dorič. Leta 1998 so v podjetju kot prvo dimnikarsko podjetje pri nas prejeli certifikat ISO 9002, znak slovenske kakovosti, dolga leta je Rudolf Dovrtel brezplačno vodil energijsko pisarno. |
