NA KOŽO

Dim

Objavljeno 10. avgust 2013 00.00 | Posodobljeno 10. avgust 2013 00.00 | Piše: Bojan Budja
Ključne besede: komentar

Puhajo vsi, eni dim, drugi ogenj, eni iz jeze in sovraštva, drugi iz užitka.

Bojan Budja.

Za nami je 5. avgust, dvestosedemnajsti dan leta v gregorijanskem koledarju. Tudi dan, ki v zgodovino človeštva ni prinesel kaj posebnega, prelomnega. Če odmislim kronanje Henrika I. za angleškega kralja leta 1100, nemara prvo delitev Poljske leta 1772, prvi električni semafor, ki so ga na peti avgustovski dan leta 1914 namestili v Clevelandu, ali podpis sporazuma o prepovedi jedrskih poskusov med ZDA, Veliko Britanijo in Sovjetsko zvezo leta 1963. Deželici pod Alpami je 5. avgust podaril dva omembe vredna dogodka: leta 1941 ustanovitev v mnogočem simbolnega Cankarjevega bataljona in 2007. rojstvo znamenitega protikadilskega zakona. Oba sta po svoje razdelila Slovence; prvi s svojo simbolno sporočilnostjo na rdeče in črne, drugi na kadilce in nekadilce. Puhajo vsi, eni dim, drugi ogenj, eni iz jeze in sovraštva, drugi iz užitka.

Kajenje že dolgo ni več statusni simbol osvobojenega, sproščenega človeka. Imeti v ustih cigareto je znak povprečnosti, zaostalosti, zasužnjenosti, vdanosti nagonom, razvadam. Kadilci so preganjana rasa. Njihov junak na konju, ki je kadil marlboro, je odjahal za vedno. A vseeno je menda na svetu še vedno vsaj milijarda kadilcev. Takih, ki v svoji svobodi ne škodujejo le sebi, ampak tudi okolici. Denimo najmlajšim. Samo čez lužo naj bi zaradi prisilnega vdihavanja cigaretnega dima vsako leto zbolelo do 300.000 otrok. Ali več kot ena Ljubljana.

Puhajo vsi, eni dim, drugi ogenj, eni iz jeze in sovraštva, drugi iz užitka.

Težko je reči, kaj nam je protikadilski zakon prinesel pod Alpe. Še vedno zaradi posledic kajenja vsako leto umre 3600 Slovenk in Slovencev. Resda je tistih s cigaretami med prsti za nekaj odstotkov manj, a kaj ko se za pogubno omamnost tobačnega dima odloča čedalje več žensk. Posebno mladenk! Kot da je hudičeva travica ena tistih reči, ki življenje naredi znosnejše, črno prihodnost za spoznanje svetlejšo. Država pa molči, dovolj ji je šest let stari zakon. Jasno, zasvojenost s tobakom je eden najpopolnejših in predvsem najlažjih načinov za polnjenje državnih malh. Če bi država mislila resno, bi se boja s tobakom lotila učinkoviteje. Bolj od zakona bi delovalo že, ako bi dvignila davščine na cigarete. Za sto, tristo, petsto odstotkov. Že res, da bi potlej kadili le še bogati, bi pa reveži živeli dlje. Puhajo vsi, eni dim, drugi ogenj, eni iz jeze in sovraštva, drugi iz užitka.

Deli s prijatelji