Prodati ali ne prodati Telekom, to je zdaj vprašanje, s katerim se je ukvarjala vlada. V zadnjem letu so se ob prodaji Telekoma zgodili takšni politični preobrati, kot se lahko zgodijo samo v Sloveniji, vse skupaj pa bi lahko označili kot prvovrstno komedijo zmešnjav. Največji paradoks pa je, da se s prodajo Telekoma ukvarjajo vsi tisti, ki jih to še najmanj zadeva, nočejo pa odločitev sprejemati tisti, ki so plačani za to. To, da se izrekajo o prodaji, čutijo za potrebno celo predsednik Zveze borcev, pa prvi šolski sindikalist, da predsednice zveze društev upokojencev sploh ne omenjamo. Po drugi strani pa dobro plačani nadzorniki državne SDH, ki kakor nadzorujejo upravljanje državnega premoženja, v zvezi s tem niso želeli sprejeti odločitve, ampak so jo v slogu telebajskov preložili na vlado. Nadzornikov, ki ne zmorejo sprejeti odločitve v zvezi z najpomembnejšo zadevo, zmorejo pa prejemati nagrade za svoje (ne)delo, ne potrebujemo in bi jih vlada morala takoj zamenjati, namesto njih pa imenovati neodvisne strokovnjake. Pravzaprav so vsi zapleti s prodajo Telekoma v zadnjem letu nazorni primeri, kako se državne lastnine ne upravlja. Predsednica prejšnje vlade, ki je Telekom postavila na listo za privatizacijo, si je med volilno kampanjo nenadoma premislila in postopek zamrznila. Pod novo vlado se je postopek odmrznil in nadaljeval ter dosegel prvi vrhunec z zamenjavo ministra za obrambo. Drugi in vse kaže, da tudi končni razplet pa se je zgodil včeraj na vladi. Vmes se je seveda večina resnih vlagateljev že razbežala. Kapital je pač plaha ptica in ob vseh političnih bombah, ki vsake toliko časa eksplodirajo, hitro odleti drugam. Vrednost slovenskega Telekoma, ki je bila še konec leta 2008 prek tri milijarde evrov, se je medtem znižala krepko pod milijardo. Vrednost državnega deleža v njem pa se je zmanjšala za okrog dve milijardi, kar pomeni, da je imel vsak državljan že za okrog 1000 evrov oportunitetne izgube. V normalnih državah se vlada ukvarja s tem, kako povečati konkurenco in državljanom s tem zagotoviti čim boljše storitve za čim nižje cene. Pri nas pa se zdi, kakor da ne zmoremo najti poti v normalnost.
|
|
