Dežela kozolcev

»Idejo o postavitvi muzeja kozolcev smo v Šentrupertu dobili, ker je naša občina lastnica najlepšega kozolca na svetu, Simončičevega toplarja, ki še danes stoji na Bistrici in je edini v državi, ki se ponaša s statusom kulturnega spomenika državnega pomena,« nam je povedal šentrupertski župan, arhitekt Rupert Gole. V želji, da bi to edinstveno obliko slovenske stavbne dediščine približali obiskovalcem in jo vključili v kulturno in turistično ponudbo te male dolenjske občine, se je rodila ideja, da bi toplarju dodali še nekaj drugih, ki so značilnost Mirnske doline in Dolenjske, ter ustvarili nekakšen park dolenjskih toplarjev.

»Ker smo želeli, da bo projekt izpeljan na najvišji možni strokovni ravni, smo sestavili strokovni svet, v katerega smo vključili znane slovenske strokovnjake z različnih področij. Neprecenljivo vlogo so odigrali mag. Dušan Šepec, mag. Peter Geršič, prof. dr. Vito Hazler, prof. dr. Franc Pohleven, prof. dr. Borut Kričej, doc. dr. Ljubo Lah in tudi vsi drugi člani. Na občini je projekt vodil dr. Iztok Kovačič, skupaj pa je bilo vanj vključenih več kot sto zagnanih sodelavcev,« se je spominjal začetkov župan Gole, zagotovo najzaslužnejši za ta enkratni muzejski projekt na prostem.

Strokovni svet je najprej organiziral dokumentiranje vseh kozolcev v Mirnski dolini. Našteli so jih kar 630, okrog 100 jih je bilo ogroženih. Ker so želeli prikazati razvoj kozolca, so izbrali med obsojenimi na propad nekaj takšnih, ki so ustrezali konceptu. Vse so dali oceniti in jih pozneje odkupili po ceni od 800 do 8000 evrov. Potem so jih razstavili in vse dele oštevilčili ter jih prestavili na obrobje Šentruperta. Od ideje do postavitve sta minili približno dve leti, prestavljali so jih okrog eno leto. Celotni proces so dokumentirali s fotografijami in filmi. Za vsak kozolec so opravili tudi etnološko raziskavo. Lokacijo za postavitev posameznih so izbrali na podlagi fotografije iz leta 1903, na kateri je bilo dobro vidno, kako so polje ob podnožju hribčka, kjer stoji trg Šentrupert, zapirali številni kozolci.

V zagotovo enem najizvirnejših muzejev na prostem na svetu je zdaj 17 kozolcev, ki obiskovalcem nazorno prikažejo razvoj tega izvirnega elementa slovenske stavbne dediščine. Najstarejši med njimi je Lukov, star je že 220 let in je edini krit s slamo. Pri vseh so restavratorji ohranili prvotno kritino, večinoma doma izdelano opeko, ki je zaradi boljše obstojnosti in ognjevarnosti nadomestila starejšo slamnato.

Od odprtja Dežele kozolcev sredi junija 2013 je ta nenavadni muzej na prostem obiskalo že več kot 40.000 ljudi iz 42 držav z vseh celin. Tako postaja zaščitni znak prepoznavnosti Mirnske doline in je zagotovo tudi glavna turistična privlačnost območja, ki je bilo do zdaj turistično povsem zapostavljeno.

»Zagotovo se je prijel, najti moramo le še primerne dogodke in vsebine, ki se bodo stalno dogajale tu in pritegnile še več obiskovalcev. Poskrbeti pa bomo morali tudi za učinkovito promocijo in trženje,« je ob koncu pristavil župan. Prvi dogodek, ki je ponesel slavo Dežele kozolcev v svet, je bil mednarodni kulinarično-enološki spektakel, ki je konec minulega tedna privabil okrog 2000 obiskovalcev.

Župan nam je ob slovesu še razkril, kako bi radi nadgradili privlačnost Šentruperta in Mirnske doline. Po koncu svetovne razstave Expo 2015 v Milanu namerava občina odkupiti in prestaviti v Šentrupert naš razstavni paviljon, v katerem bi poučevali o najrazličnejših tehnikah oblikovanja lesa in jih tudi prikazovali.