NA KOŽO

Dežela korupcije in agitprepiranja

Objavljeno 10. maj 2013 00.15 | Posodobljeno 11. maj 2013 00.15 | Piše: Jadran Vatovec
Ključne besede: komentar

Res škoda, da nimamo tako visoke deteljice, da bi lahko zakrila uhlje naših zajcev.

Jadran Vatovec.

Slovenija je zelo posebna članica Evropske unije. Večina prebivalcev naše državice si, denimo, ne upa biti ustvarjalno proaktivna. Kdaj ste zadnjič stopili do svojega šefa ter mu zaupali kakšno svojo zanimivo in uresničljivo zamisel? Biti ustvarjalen, mi včasih potarnajo znanci, pomeni preveliko tveganje, poleg tega pa s tem tudi (vsaj kratkoročno) ne moreš prav veliko zaslužiti.

Če pa si kdo kljub temu upa, po navadi naleti na hladen odziv tistih, ki naj bi mu pomagali, da semena njegovih zamisli padejo na plodna tla. Pomagati sodržavljanom je za številne Slovence, ja, celo za tako imenovane top krizne menedžerje, prezapletena besedna zveza. Jasno, laže se je navduševati nad »avantgardnimi« uličnimi hepeningi. Kot tista gospa, ki se je zadnjič sredi glavnega mesta razburjala, češ kako lahko poslanci razpravljajo o takšni ali drugačni spremembi ustave, če pa nje (!?) nihče ni vprašal, kaj meni o tem. Če bi Fran Milčinski vstal od mrtvih, bi skoraj gotovo najprej pomislil, da smo bili Slovenci tako zelo navdušeni nad njegovimi Butalci, da se (odkar smo jih brali) trudimo, da bi jim bili čim podobnejši. Da zato velikokrat namenoma ne ločujemo zrnja od plev, resnice od megle resničnostnega agitpropa.

Smola, ko človek že pomisli, da se bodo tudi drugi naveličali agitpropiranja, se izkaže, da bi ga rada večina kvečjemu nadgradila v agitprepiranje. Si trojka (Evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad) sploh predstavlja, kaj jo čaka, če bo prišla v Slovenijo, ki je po oceni revizijsko-svetovalne družbe Ernst Young med vsemi obravnavanimi državami na prvem mestu po korupcijskih dejanjih v poslovnih odnosih? (Kaj pa, če bi jo poskušali podkupiti?) Se spomnite, kako so se Butalci lotili izganjanja hudičevega zajca, ki se je vsak dan nesramno vračal v njihovo deteljo? Želeli so ga odgnati brez škode za deteljo, a tudi brez škode zanj. In kako se je končalo? Počakali so, da detelja toliko zraste, da ga v njej niso mogli več videti, in zadovoljno razglasili: »Hvala bogu, ni ga več.« Ko ne vidimo tistega, česar ne želimo videti, nam je lažje. Škoda, da ni tako visoke deteljice, da bi lahko zakrila uhlje naših zajcev. 

Deli s prijatelji