Naključno sem zavozil na sever Avstrije, se skoraj dotaknil nemške meje, a zaradi kolone na avtocesti smo jo mahnili čez hribe proti zahodu in se ustavili na hribovski kmetiji. Mladež je nedolžno spraševala, ali imajo pico, bigmac ali kebab, mlada kelner'ca v alpski opravi se je le nasmihala, na koncu smo se zmenili za makaronflajš, meni pa je predlagala tradicionalne domače klobase. Okolica je bila urejena, pepredena s po nemško označenimi pohodniškimi stezami, od tišine je človeka kar malo streslo. Tako približno kot v naših hribih, z eno malenkostno razliko, da je bila lokalna cesta gladko asfaltirana, brez lukenj in podorov, in lepo zarobljena, kuclji ob cesti pa pokošeni. In še eno razliko sem opazil, potem ko smo pospravili klobase in so otroci pol porcije pustili na krožniku, zraven pa bentili, da je bilo preveč omake, solata pa nič kisana, ampak zalita s sladko belo polivko. Cena! Za par klobas s hrenom in kos kruha so nam na hribovski kmetiji zaračunali 4 evre, zajetne otroške porcije špagetov pa 3,5 evra. Tudi veliko pivo so nam natočili za 2,4 evra in sok podobno poceni.
Nekje v slovenskih hribih bi nas omenjene jedi stale vsaj enkrat več. Vselej sem bil razumno strpen glede za evro ali dva višjih cen od tistih v dolini, saj hribovci od nekdaj živijo precej težje kot poljanci. Stroški hribovske kmetije so vsaj trikrat višji za enako pridelavo denimo mleka ali mesa, cena pridelkov pa je seveda enaka. Subvencije so nekaj višje, a ključ za tako nizke cene na avstrijski hribovski kmetiji je verjetno drugje. Zagotovo v inteligentni, dolgoročni politiki ohranjanja kulturne krajine. Ena malih, omembe vrednih razlik je denimo ta, da avstrijski kmetje v okviru dopolnilne dejavnosti sami napovejo povprečni prihodek, za prodajo klobas ali pogač jim sploh ni treba izdajati računov. Pri nas mora vsaka najbolj zakotna hribovska koča izdajati in shranjevati račune, uvedli smo celo davčne blagajne. Pravijo, da je Avstrija glede črpanja evropskega denarja zgodba o uspehu. Tudi za razvoj in obstanek hribovskih kmetij. A treba je imeti zavest, da ni dežele brez hribcev.
