Verjetno si nobeden od nas ni predstavljal, da bomo leta 2013 v Sloveniji priča razpravam, kako in kdaj naj se uvede dajatev na deževnico, ali razpravam o morebitni uvedbi davka na pse. Domnevam, da tudi niste pričakovali, da bo minister za šolstvo, sredi največje gospodarske krize, na vaš račun naročil javnomnenjsko raziskavo o uvedbi šolskih uniform v slovenske šole. Prav tako se vam verjetno ni niti sanjalo, da se bodo pojavila resna razmišljanja o uvedbi nekakšne vinjete za gobarjenje, s katero naj bi regulirali »prekomerno« gobarjenje po slovenskih gozdovih. Slovenija postaja dežela absurdov.
Ali ni absurdno, da se ministrstvo za šolstvo v času, ko imamo rekordno brezposelnost med mladimi in ko je vse več mladih prisiljenih iskati zaposlitev in svojo prihodnost v tujini, ukvarja z vprašanjem šolskih uniform? Ali ni absurdno, da smo priča razpravam o veliki škodljivosti gobarjenja, namesto da bi spodbujali ljudi, da se v teh kriznih časih znajdejo po svojih sposobnostih? Bi bilo bolje, da bi ljubitelji gobarjenja sedeli doma ali da bi namesto njih po slovenskih gozdovih s tehtnicami tekali inšpektorji za kmetijstvo in okolje ter sproti preverjali, ali ste za kakšen gram presegli dovoljeno količino nabranih gob?
Slovenija je dežela, kjer ustvarjeni dohodek pada, dajatve pa rastejo in kjer namesto podjetništva uspeva birokracija. Je tudi dežela, kjer se brez težav najde milijarda denarja davkoplačevalcev za reševanje dveh zasebnih »tajkunskih« bank, medtem ko ni denarja za zdravstvo. Ali ste se mogoče vprašali, zakaj vlada vztraja pri dvigovanju davkov, ki bodo dodatno obremenili vse državljane, namesto da bi se odločila za hitrejšo in občutnejšo prodajo državnega premoženja? Samo izkupiček od prodaje Telekoma bi državi po grobih ocenah prinesel toliko, kot bo dodatno zbrala v štirih letih z uvedbo davka na nepremičnine. Zakaj torej nove in višje dajatve, ki navadne ljudi bolijo, namesto obsežnejše privatizacije državnega premoženja? Privatizacija državnega premoženja bi prizadela samo različne vplivne interesne skupine oziroma tranzicijska omrežja, ki so povezana z oblastjo in prisesana na denarni tok državnih podjetij, dvig davkov pa neposredno prizadene vse državljane, saj zmanjša njihov razpoložljivi dohodek. Vladajoči nam vse skupaj poskušajo zaviti v recikliran celofan nacionalnega interesa. Nekako v smislu, da je dvig davkov kakor v nacionalnem interesu, privatizacija državnega premoženja pa ne. Za čigave interese torej v resnici gre?
